Kulturni dan v Zagrebu-komedija Pygmalion
GEORGE BERNARD SHAW, Pygmalion
Ob gledanju komedije sem najprej pomislila na to, kako so ljudje lahko tako nesramni. Stavili so, da lahko nekaj grdega spremenijo v lepo. Že to je bila za Lizo žalitev, vendar so ji kasneje poleg žalitev govorili tudi, da je ničvredna. Jaz mislim, da čeprav je bila Liza v nekem smislu ničvredna, saj ni imela toliko denarja in se ni gosposko oblačila, z njo ne bi smeli tako ravnati. Denar ni vse na svetu in če ga imaš, ne pomeni da si boljši človek. Higgins bi moral Lizo že na začetku vprašati, če bi si to želela, on pa si jo je prilastil kot za svojo last.
Igra se je že na začetku začela s prepirom. Ljudje, ki so se imeli za večvredne, so žalili Lizo, Higgins pa ji je predlagal, da jo spremeni. Liza ga na začetku zavrne, a kasneje pade tako nizko, da odide do njega in ga prosi za pomoč, njen oče pa jo kmalu potem proda Higginsu za samo pet funtov. Higginsu prof. Pickering reče, da je ni zmožen naučiti lepega vedenja, zato stavita. Lizo začne Higgins spreminjati v damo, pri čemer mu pomaga njegova mama. Elizin oče medtem obogati, saj mu umre domnevni sorodnik, ki je zelo bogat in mu zapusti premoženje. Eliza in Higgins se zaljubita, vendar sta tako polna sama sebe, da se začnejo prepiri, kletvice. Zaničujeta drug drugega, sebe pa postavljata v vlogo Boga. Na koncu Eliza zaradi vsega hudega in zaničevanja do Higginsa odide in se poroči z drugim moškim.
Liza se na začetku obnaša vsakdanje. Takšna je bila in ni se olepševala. Velikokrat se je razjezila, začela vpiti na druge. Ko jo je Higgins začel spreminjati v damo, se je začela vesti spodobneje, vendar smo lahko tudi takrat opazili, da ji je sem ter tja ušla kakšna kletvica. Ko se vsega nauči, postane spodobna dama, vendar se tudi to kmalu spremeni. Tako je polna sama sebe, da si začne pripisovati vse zasluge, da je postala takšna dama. Misli, da je dana od Boga, da je ona sama Bog. Zaradi tega se s Higginsom tudi skregata in odide proč. Eliza z Higginsom že na začetku ni imela dobrega odnosa, saj jo je že takrat zaničeval, jo imel za manjvredno. Ko se je takrat razjezila nanj, se ji je smejal, saj se mu je zdela neumna. Ko pa se je spreminjala v damo, mu je nasmeh kmalu izginil. Eliza se je vedla spodobneje. In tudi ko sta se kregala in žalila, mu je vse povedala z nizkim glasom in izbranimi besedami. Takrat se je Higgins zavedal, da je postala visoka dama, iz katere se ne sme več norčevati. Takrat je opazil, kaj mu je uspelo narediti iz nje, postal je poln samega sebe, na ostale je gledal z zaničevanjem. Enako se je dogajalo tudi z Elizo. Mislila je, da je takšna postala po svoji zaslugi, saj se je ona sama spremenila v damo. Higginsa pa je njen odnos jezil in znova jo je začel postavljati v vlogo manjvredne. Prof. Pickering v komediji igra gospoda, ki je oboževalec Higginsa. Ves čas je prisoten ob »gradnji nove Elize«, zaradi njega pa se je tudi vse to začelo. S Higginsom sta stavila in prof. Pickering je bil mnenja, da je v šestih mesecih ni mogoče spremeniti v damo. Vendar Higginsu to vsekakor uspe, uspe pa se mu tudi zaljubiti v Elizo in obratno. Kot sem že rekla, sta se na koncu imela za Boga. Vsak od njiju se je imel za nekaj več. Zaradi te lastnosti ne dojameta ljubezni. Med seboj se ponižujeta in zaničujeta. Vsak je po svojih močeh prispeval k spremembi Lize. Vendar bila sta tako zaslepljena, polna sama sebe, da sta to korist in uspeh pripisala le sebi. Zaradi tega jima ni uspelo ostati skupaj. Higgins pa je razpad njunega odnosa tudi jasno izrazil : » Najin odnos je preveč božanski, da bi ga zapirala v zakon. «
V komediji Pygmalion, je dobro razvidno, kako priviligirano in naduto se obnaša višji sloj družbe, čeprav so samo običajni ljudje kot vsi drugi, le polno mošnjo denarja nosijo s seboj. Ostale ponižujejo in si jih podrejajo, kakor si je želel Higgns Lizo. Vidimo lahko, da stava v tem primeru ni nekaj nedolžnega. V svojih mislih sta šla čez mejo, človekovo življenje sta jemala v svoje roke. Eliza in Higgins sta se začela poveličevati in se nista zavedala svoje nadutosti. Takrat je ta nedolžna stava iz začetka komedije prinesla tragičen konec, saj sta se razšla, skregala sta se dva človeka, ki sta se ljubila. Eliza se je v hitrem času iz revnega dekleta preoblikovala v damo. Nekaj časa ji je bilo to všeč, vendar se je kmalu zavedala, da je s preobrazbo med ljudmi bolj cenjena, kar ji je dalo misliti, kako podli so ljudje, ki zaničujejo revne in samo po sebi povzdignejo bogate in fine. Enako se je dogajalo z njenim očetom Alfredom. Kar naenkrat je postal bogat in pomemben. Ljudje so ga ravno tako kot Elizo začeli pozdravljati. Obogatel je po Higginsovi zaslugi, saj je on našel te domnevne bogate sorodnike. Na koncu komedije pa Alfred odide do njega in mu pove, da ni prav storil, ko jih je našel. Rekel mu je, da ga prej ni nihče poznal, bil je sam, sedaj pa ima petdeset sorodnikov. V življenju sem slišala že za veliko takšnih primerov. Ljudje, ki so slavni, velikokrat povejo, kako so bili prej neopaženi, sedaj pa jih želijo vsi spoznati. Veliko ljudi želi biti bogatih, uspešnih. Ne zavedajo se, kakšne so posledice. Tisti, ki jim je to uspelo, pa se jih. Če bogat obuboža, je to še hujše. Ljudem, ki jih leta niso obiskali sorodniki, prijatelji, se vse nenadoma spremeni in po mojem mnenju to zagotovo ne more biti dober občutek.
Srečko Kosovel je v svoji znani pesmi Kons 5 zapisal: »Gnoj je zlato in zlato je gnoj.« S tem je želel povedati, da tudi človek, ki je lepo oblečen in bogat, ne bo nikoli drugačen, če nima v srcu vsidranih osnovnih moralnih zakonov in jih ne spoštuje. Takega človeka denar ne spremeni, pa če se z obleko še tako potrudi, zato pravi, da je v takem primeru zlato gnoj. V komediji je bil ta primer zelo dobro pokazan na Elizinem očetu Alfredu. Na začetku smo ga videli kot reveža, pijanca, ni imel za oblačila. Ko je obogatel, pa je imel vse, kar si je zaželel. In kljub temu, da je imel denar in se je lepo oblačil, je ostal pijanec, bednež. Denar ga ni spremenil in ostal je gnoj, kljub vsemu zlatu, ki ga je imel in si ga je lahko privoščil.
Anita Vidmar, 3. a
