Nagradna ekskurzija v Veliko Kladušo

 V torek, 14. oktobra 2014, smo se končno odpravili na ekskurzijo v Veliko Kladušo, Karlovec in Ozalj. K najboljšemu izletu je bilo navrženo še najlepše vreme tekočega leta. Sonce je sramežljivo vstajalo izza nizkih hribčkov, mimo nas so drvele obstreljene hiške, neurejena dvorišča, sicer pa je od Karlovca do Kladuše po večini svet slabo naseljen. »Novi svet« nas je malo presenetil, saj nas je večina bila v Bosni prvič v življenju.

Vsekakor je mentaliteta ljudi drugačna, kar smo opazili že po oblačilih na ulici in jutranjem vrvežu, ki ga doma nismo vajeni, ker so vsi boljkone v avtomobilih, Bošnjaki pa so bili večinoma na ulici peš. V zgodnjih jutranjih urah smo že stali na sejmišču v Veliki Kladuši. Prodajalci »na pijaci« so ob celem avtobusu »zalih deklet« navdušeno ponujali svoje blago. Vsekakor smo se za to ekskurzijo odločili soglasno in z velikim pričakovanjem, ker je bila to samo naša nagrada za zmago na medrazrednem tekmovanju in smo jo želeli povezati tudi in predvsem s »šopingom«. Tako pač je –to je resnica. Izvedeli smo, da si lahko na tem mestu kupimo poceni dobro blago. Na sejmišču smo takoj opazili, da so bile določene stojnice obložene s slabo robo, nekaj pa smo jih našli tudi takšnih, kjer smo si izbrali dokaj kvalitetno blago. Še dobro, da smo izbirali skupaj, kajti določene etikete so imele namesto napisa adidas – adladas in podobno. Pa še nekaj nas je potegnilo na ta izlet: »bosanski čevapi u lepinji«. Izvrstni so. Pa da ne govorimo o pravi turški kavi! O tem bi lahko veliko povedali profesorici, ki sta se z nami lepo nasmejali.

Naslednja destinacija je bila Karlovec, vendar smo zaradi močne plohe obsedeli v avtobusu in imeli prave pevske vaje. To je bil zares dan veselja, smeha in zabave. Slovenska narodno zabavna glasba, ki nam jo je navijal šofer avtobusa, je najbrž odmevala daleč okoli. Ustavili smo se še v Mali hidroelektrarni v Ozlju, kjer nam je prijazni možakar predstavljal »to čudo« malega mesta na Kolpi in kjer smo si privoščile še zadnjo kavo.

Ta ekskurzija je bila zares nekaj posebnega. Če bi se dalo, bi jo ponovili, samo … zahteve so velike in ne vemo, če jo bomo lahko še kdaj zaslužili.