V programu predšolske vzgoje smo si 2. in 3. letniki 1. decembra 2015 v KCJT ogledali komorno opero v dveh prizorih, ki jo je pripravil Zavod Friderika I. Barage – Konservatorij za glasbo iz Novega mesta. Navdušil nas je že predgovor mladega zobozdravnika in skladatelja Toma Kobeta, ki je uglasbil to veliko Prešernovo delo iz preprostih razlogov; najprej uradno zaradi »večnega iskanja biti nas samih Slovencev in naroda kot celote«, a iskreno predvsem zaradi odličnih ocen, ki jih je zaslužil s prodajo ene in iste zgodbe: naučil se je namreč na pamet verze iz Uvoda Krsta pri Savici že v osnovni šoli in jih je potem z zamenjavo profesoric skozi šolanje še večkrat ponovil pred tablo.

Ogledali smo si modernistično opero, ki se oblikovno naslanja na grško tragedijo v stilu Aristotelove Poetike, v kateri pripovedovalec in zbor nosita vlogo komentatorja dogajanja. V 2. letniku obravnavamo Prešernov Krst pri Savici, zato smo lažje sledili tej modernistični priredbi. Kot razredu pa nam je bil všeč predvsem konec, ki je fasciniral z intenzivnimi človeškimi glasovi, kjer sploh ni pomembno besedilo, saj ga pravzaprav sploh ne razločiš, kaj prihaja iz določenih ust, pomembno je sporočilo: »Koliko zla je zmožen en sam človek – tako Črtomir kot Valjhun – in koliko ljubezni je potrebno, da se na zemlji pomirijo človeške strasti in zavlada božji mir!« 

Zato nikoli ne moremo trditi - prav za nobeno vojno na tem svetu - da so bili na eni strani pravičniki, na drugi pa zlobneži. Še tako ponižen človek lahko v določeni situaciji postane zver in še tako brezumen nasilnež lahko ljubi!

Pogovarjali smo se pri pouku slovenščine v razredu PV3B.

Marija Nemanič, prof