V torek 5. 5. 2015 so dijaki L4A in L3A odšli na strokovno ekskurzijo v Šentrupert.

Poročilo s posveta z naslovom: Les kot dobrina

Dijaki razredov L3A in L4A smo se 5.5.2015 udeležili posveta oz. okrogle mize na temo lesarstva. Dogodek se je odvijal v kongresni dvorani restavracije Frelih v Šentrupertu. Prvo veselo presenečenje je bila brezplačna kavica s pecivom, nato pa izredno zanimiva razprava.

Rdeča nit razprave je bilo lesarstvo v smislu industrije, potenciala lesa, načrtov za prihodnost, definiranja stanja lesarske industrije, analiziranja tega stanja, pobude za prihodnost … Priča smo bili tudi nekaj primerom dobre prakse.

Na dogodku je bilo zbranih veliko podjetnikov in direktorjev, med drugim tudi državni sekretar ministrstva za kmetijstvo Miha Marenče, žal pa ni bilo veliko obiskovalcev.

Najprej je vse zbrane pozdravil župan Rupert Gole, nato se je nadaljevala razprava o lesu kot energentu. Podjetje Energetika Šentrupert producira električno ter toplotno energijo s posebnim postopkom uplinjanja lesne biomase. Zelo zanimivo področje, saj bi se v Sloveniji s postopkom kogeneracije (postopkom, s katerim se pridobiva toplotna in električna energija) na lesno biomaso dalo proizvesti precej energije (več na povezavi: http://tehnosol.si/kako-deluje-kogeneracija-na-lesno-biomaso). Zaenkrat s proizvedeno toploto grejejo zapor na Dobu, skupno proizvedejo 250kW električne energije ter 600kw toplotne energije. Na koncu je bilo še nekaj vprašanj, predvsem o izkoriščenosti in učinkovitosti tovrstne elektrarne, navsezadnje pa tudi o ceni na ta način proizvedene energije. Menim, da je občina Šentrupert s svojo ozaveščenostjo in zelenim pogledom na prihodnost lahko vzor vsem.

Po tem je spregovoril direktor Slovenskega regionalno-razvojnega sklada. Predstavil nam je delovanje sklada, kako deluje, kakšni so razpisi ter od kod črpa sredstva. Celoten sklad je neodvisen in vsa sredstva so v glavnem povratna. Čedalje več razpisov in vse večje vsote so in bodo namenjene projektom s področja lesarstva, saj je cilj dokaj jasno zastavljen in ta cilj je dvigniti slovensko lesarsko industrijo na dostojen nivo, saj je nepojmljivo, da je v takšnem izobilju surovine - torej lesa - ravno to področje najšibkejše. To bi lahko primerjal s situacijo, kot da bi sredi oaze v puščavi iskal vodo. Ko je gospod končal s predstavitvijo sklada, se je po nekaj trenutkih tišine in premlevanja nazadnje le vsulo nekaj vprašanj.

Nato je sledilo prvo omizje, na katerem so sodelovali državni sekretar Miha Marenče, generalni direktor Direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo Jošt Jakša, direktor Zavoda za gozdove Damjan Oražem in docent Katedre za lepljenje, lesne kompozite in obdelavo površin Sergej Medved z oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Razpravljali so  o tem, kaj se premaknilo na področju izkoriščanja lesa v Sloveniji od lanskega leta, o posledicah lanskega žledu ter predvsem o viziji za naprej. Veliko je bilo govora o lesnih centrih, ki jih imajo namen zgraditi, ter o novih predlogih zakona o upravljanju gozdov. Podana je bila tudi statistika, da bi glede na zaposlitveni potencial v lesarstvu lahko pridobili 50 000 novih delovnih mest … Mhm … Državno podjetje?!? Bili so pomisleki, vprašanja ter kritike, ki so bile predvsem uperjene zoper gospoda Marenčeta, ki je bil edini predstavnik vlade pri omizju in je ''hladen kot špricar'' vedno lepo artikuliral svoje stališče in podal odgovor. Več ljudi je delilo svoja razmišljanja in lahko smo prisluhnili istim vizijam z različnih gledišč … Bili so pomisleki glede novih možnosti zlorab in posledično korupcije. Tudi sam sem opazil, da je bilo skozi celotno razpravo veliko govora o tem, kako je potrebno imeti idejo, kako bi bilo treba streči stvarem, kako je s kapitalom, kakšna je situacija in razne hipoteze, kako jo rešiti. Nam dijakom so se hitro utrnili pomisleki v smislu: ''Če vsi vse vemo, zakaj pa je potem še vedno tako?!?''. Vsi znajo/znamo stvari lepo povedati, a potrebno je nekaj narediti in stopiti skupaj. Mnenja, interesi in stališča se bolj in bolj krešejo, namesto da bi se usklajevala. Občemu ljudstvu bi pa tudi bilo treba razširiti sliko o lesu, saj na žalost, mislim, da ljudstvu ob omembi lesa misli najprej na kurilno sredstvo, saj je ljudem prisotnost lesa v domovih in vsepovsod drugod postala že samoumevna. Samo področje je izredno široko, sicer včasih ozko gledamo  tudi mi (zaenkrat bodoči) lesarji sami. Zelo so mi bile všeč besede gospoda Sergeja Medveda, ko je primerjal definicijo lesarja v srednjem veku z današnjo. Včasih je bil to vizionar, umetnik, oblikovalec, arhitekt, skratka vse in zelo cenjen, dandanes je slika precej drugačna, a bistvo je, da v lesu omejitev ni, niti ni še meje, česa se ne bi dalo. Potrebni so le pravi ljudje, znanje, volja in želja po nekem uspehu.

Po prvem omizju je sledil krajši odmor, nato pa se je razprava nadaljevala s primeri dobre prakse in drugim omizjem, v katerem so sodelovali direktor podjetja Jelovica, d.d., Gregor Benčina, direktor podjetja Esplanada Rupert Gole, višji znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu v Ljubljani Matjaž Kunaver, direktor podjetja Silvaprodukt Dušan Radoš in Klavdija Jarc iz podjetja Woodieful. Govorili so o razvoju lesa, dodani vrednosti, nadgradnji in novi uporabi lesa, osveščanju o tem, revoluciji na področju lesa, spodbujanju inovativnosti, novih metodah zaščite lesa in dizajnu. Bila je dobra razprava. Od primerov dobre prakse se mi je najbolj vtisnila v spomin vizija o lesenih hišah prihodnosti, ki bi bile samozadostne z zelenjavo. Celoten koncept je kar dobro izdelan. Cena takšne hiše se giblje okoli 190 000 €. Zanimiva vizija, ki pa je verjetno vsaj za zdaj težko izvedljiva predvsem zaradi trme ljudi in kapitala.

   Tomaž Zupančič, L4A

Obvestilo