Rudolf IV. Habsburški

Rudolf (dijak v kostumu) razmišlja, njegova velikost je normalna človeški, okoli njegove glave na metli švigajo drobne coprnice, v velikosti muh, imajo mušja krila. To so njegove misli. Ena od teh coprnic ga udari po nosu, druga mu šepeta na uho. Coprnica je animirana risba. V kadru so temnejše barve, letnica 1365 in ime mesta Rudolfovo, v ozadju fotografija Rudolfovega – staro Novo mesto. Zapis na drsniku: Rudolf IV. Habsburški – ustanovitelj, vizionar. V mislih se odpelje v prihodnost. 

Rudolf je približan (do prsi), muhe se povečajo v coprnice na metli. Metaforično so coprnice misli, ki ga obremenjujejo in mu nagajajo. Rudolf coprnic ne vidi, le čuti jih, zato jih z mimiko in gestikulacijo odganja.

Podoba starega Novega mesta – Rudolfovega.

 Posnet je Rudolf v kraljevski obleki na coprniški metli. S coprnico na metli krožita nad šolskim centrom.

Rudolf pristane v razredu dijakinj. Vse tipkajo po telefonih, se ne zmenijo zanj, on pa se v mislih sprašuje, zakaj ga ne opazijo. Tipa za svojim mečem, zagrabi telefon, a ne ve, kaj naj s takim mečem. Rudolf se razjezi: »Jaz sem vojvoda, jaz sem nadvojvoda!« Kaže na svoj prstan.

Rudolf se s coprnico, ki so jo ustvarili v delavnici lutk, na metli pripelje v delavnico coprniška modna pista, kjer dijaki šivajo kostume in izdelujejo coprniške klobuke ter coprajo. Rudolf se jim pridruži.

Konec uvodne predstave, sledi delo po delavnicah.

V domišljijski podlagi (črno-rdeči) je postavljen kotel, okoli katerega so zbrane coprnice. Vsaka ima svojo vlogo; glavna je Keka; mlajša, ki premika letnice, je Kekica; Šteka in Izreka sta govorniški coprnici, dve sta aktivni s palicami, dve sta kuharici zvarkov in v kotel mečeta rastline s točno določenim učinkom. Ta motiv vedno spremlja coprniška glasba, strašljivo vzdušje narašča, govorniška coprnica izreče urok, sledi močan dim in pok v trenutku, ko Rudolfa pošljejo v določeno leto.

Rudolf v razredu, oblečen v nogometni dres z žogo, žonglira. Pristopi profesorica in mu na čelo prilepi listek z napisom nezadostno (1). Rudolf brcne žogo.

V domišljijski podlagi (črno-rdeči) je postavljen kotel, okoli katerega so zbrane coprnice. Vsaka ima svojo vlogo; glavna je Keka; mlajša, ki premika letnice, je Kekica; Šteka in Izreka sta govorniški coprnici, dve sta aktivni s palicami, dve sta kuharici zvarkov in v kotel mečeta rastline s točno določenim učinkom. Ta motiv vedno spremlja coprniška glasba, strašljivo vzdušje narašča, sledi močan dim in pok v trenutku, ko Rudolfa pošljejo v določeno leto.

Rudolf se kot žandar z balonom spušča v Bršljin na glavno železniško postajo. Več balonov se dviga v zrak, iz oblakov se prikaže pisatelj Janez Trdina z belo brado. Rudolf ga želi dohiteti, zato se dvigne z balonom.

Balon zamenjata za coprniški metli in se na njiju odpeljeta na Gorjance. Smejeta se in kažeta v smeri Kleka, kjer so prebivale coprnice.

V trenutku se prikaže naravno okolje na Gorjancih pri izviru studenca na Gospodični; na mizici je skodelica čaja. 

Rudolf kot Kekec na coprniški metli leti prek Gorjancev na Trško goro. Je zbegan, išče smer in hkrati uživa ob panoramskem pogledu.

Kekec stoji pri klavirju, za katerim sedi Pehta. Le-ta zaigra Kekčevo pesem, najprej počasi, potem spreminja ritem. Kader je komičen.

V domišljijski podlagi (črno-rdeči) je postavljen kotel, okoli katerega so zbrane coprnice. Vsaka ima svojo vlogo; glavna je Keka; mlajša, ki premika letnice, je Kekica; Šteka in Izreka sta govorniški coprnici, dve sta aktivni s palicami, dve sta kuharici zvarkov in v kotel mečeta rastline s točno določenim učinkom. Ta motiv vedno spremlja coprniška glasba, strašljivo vzdušje narašča, govorniška coprnica izreče urok, sledi močan dim in pok v trenutku, ko Rudolfa pošljejo nazaj v leto 1365.

Rudolf stoji pred podobo starega Rudolfovega mesta v svoji kraljevski obleki, se obrne in odide nazaj v svoj čas.