Kaja Gorše

Pred vpisom v srednjo šolo sem se odločala med gimnazijo ter predšolsko vzgojo. Odločitev je bila zame res težka, saj nisem bila popolnoma prepričana, ali si želim svojo pot nadaljevati v pedagoški smeri. Neprestano sem se spraševala, ali sem zares primerna za delo v vrtcu.

Pravzaprav sem se na predšolsko vzgojo vpisala zaradi pestrega programa, ki ga ta ponuja. Dijaki so namreč lahko aktivni na različnih področjih (šport, likovna umetnost, glasba, multimedija, pisanje pesmi in pravljic, ročna dela ...). Veliko je bilo predmetov, ki so me zelo zanimali in pri katerih sem dodatno dopolnila svoje znanje (glasba, likovna umetnost, ples, psihologija, strokovni predmeti ...). Izognila pa sem se lahko nekaterim bolj naravoslovnim predmetom, kot sta na primer fizika in kemija, ki sem ju imela samo v 1. letniku.

Moj največji strah, tj. praksa v vrtcu, se je izkazal za popolnoma nepotrebnega. V vrtcu sem začela uživati že prvi dan. Na te dni me bodo vedno vezali prav posebni spomini … Prišla sem v vrtec in vame se je zapodilo okoli 25 otrok. Vsi so bili tako veseli, da me vidijo, da so začeli klicati moje ime, skakali name ter me podrli na tla, začeli so me objemati in mi govoriti, kako zelo so me pogrešali, čeprav me ni bilo v vrtcu samo nekaj dni.

S komerkoli sem se pogovarjala, so mi prav vsi rekli, da so na praksi uživali. To je za vsakogar zagotovo nepozabna izkušnja.

Če bi se morala za šolanje odločiti še enkrat, bi se odločila popolnoma enako, saj sem v tem programu pridobila ogromno uporabnega znanja. To je bila namreč šola za življenje. Ne vem, v katerem programu se dijaki še lahko naučijo tolikšne mere ustvarjalnosti, kako vzgajati otroka, kako navezati stik z ljudmi, šivati, kvačkati, osnove prve pomoči ...