E2a in E2b na projektnem tednu
Dijaki drugega letnika programa elektrotehnik, oddelka E2a in E2b, ta teden preživljajo na Vojskem, s projektnega tedna bodo vsak dan strnili vtise in poslali nekaj fotografij.
1. dan
V meglen četrtek, 20. oktobra 2014, smo se učenci 2. letnika smeri elektrotehnik odpravili na 2 uri in pol dolgo potovanje z avtobusom skozi Idrijo do Vojskega. Vsi smo živčno pogledovali šoferja in skozi okna, saj je bila cesta zelo ozka.
Ko smo končno prispeli do doma, smo se urno in pridno posedli za mize in pojedli sendviče, večinoma s tuno, in poslušali uvodna navodila, sicer malo dlje zaradi navihanosti gostincev, ki so v dom prispeli za nami, potem pa smo se urno porazdelili po sobah in si postlali postelje. Zatem je sledilo kosilo, ki za nas, če sem iskren, ni bilo najboljše, vendar smo pojedli, kar smo lahko in se potem istočasno razdelili v 2 skupini, od katerih je šla ena kolesarit, druga pa plezat. Plezalna stena je bila razdeljena na tri težavnosti: rdeči kamni so označevali najlažjo, oranžni srednje težko in zeleni najtežavnejšo pot do vrha. Seveda smo se vsi najprej lotili zelene poti. Bilo je kar nekaj zabavnih utrinkov – nekatere je po padcu zavihtelo na streho, spet druge je premagal strah pred višino. No, razen teh smo vsi bolj ali manj srečno dosegli vrh. Naslednje je sledilo kolesarjenje. Vreme se je poslabšalo, začelo je pršiti in močno pihati, vendar nas to ni ustavilo in smo se tesno zaviti v šale in s čeladami na glavi odpravili čez doline in v večini hribe do razgledne točke. Normalno smo imeli tudi zamudnike, a smo se temu navkljub vrnili pred večerjo, imeli še dovolj časa za druženje v sobah in ob igranju ping-ponga. Sledila je večerja, ki je bila mnogo boljša kot kosilo, saj smo jedli makarone s tuno na italijanski način.
1. dan
V meglen četrtek, 20. oktobra 2014, smo se učenci 2. letnika smeri elektrotehnik odpravili na 2 uri in pol dolgo potovanje z avtobusom skozi Idrijo do Vojskega. Vsi smo živčno pogledovali šoferja in skozi okna, saj je bila cesta zelo ozka.
Ko smo končno prispeli do doma, smo se urno in pridno posedli za mize in pojedli sendviče, večinoma s tuno, in poslušali uvodna navodila, sicer malo dlje zaradi navihanosti gostincev, ki so v dom prispeli za nami, potem pa smo se urno porazdelili po sobah in si postlali postelje. Zatem je sledilo kosilo, ki za nas, če sem iskren, ni bilo najboljše, vendar smo pojedli, kar smo lahko in se potem istočasno razdelili v 2 skupini, od katerih je šla ena kolesarit, druga pa plezat. Plezalna stena je bila razdeljena na tri težavnosti: rdeči kamni so označevali najlažjo, oranžni srednje težko in zeleni najtežavnejšo pot do vrha. Seveda smo se vsi najprej lotili zelene poti. Bilo je kar nekaj zabavnih utrinkov – nekatere je po padcu zavihtelo na streho, spet druge je premagal strah pred višino. No, razen teh smo vsi bolj ali manj srečno dosegli vrh. Naslednje je sledilo kolesarjenje. Vreme se je poslabšalo, začelo je pršiti in močno pihati, vendar nas to ni ustavilo in smo se tesno zaviti v šale in s čeladami na glavi odpravili čez doline in v večini hribe do razgledne točke. Normalno smo imeli tudi zamudnike, a smo se temu navkljub vrnili pred večerjo, imeli še dovolj časa za druženje v sobah in ob igranju ping-ponga. Sledila je večerja, ki je bila mnogo boljša kot kosilo, saj smo jedli makarone s tuno na italijanski način.
