Arhiv novic
Film Razredni sovražnik
Uh, kakšen film! Kako narediti preskok iz temine in teme kinodvorane in preprosto prestopiti v bleščavo prelepega septembrskega dne? V realnost vsakdanjosti? Film Roka Bička pretrese do kosti in razkrije, da stvari niso preprosto take, kakršne se zdijo na prvi pogled. Zgodba je po režiserjevem uspehu v Benetkah sedaj že vsem znana. Na gimnazijo pride nov učitelj nemščine nadomeščat porodniški dopust prijazne razredničarke in profesorice nemščine. Za razliko od nje je hladen, nedostopen, strogo profesionalen.
Na pustni dan sošolce popolnoma preseneti in pretrese samomor sošolke Sabine. Ker je pred tem slabo odgovarjala na profesorjeva vprašanja in ker je pozneje objokana zapustila njegov kabinet, so vsi prepričani, da je za njeno odločitev kriv on. Začne se pravi upor zoper njega, bojkot njegovih ur, zapuščanje razreda, nacistično pozdravljanje … Profesor se z njimi želi pogovoriti o tragediji, ki jih je doletela, vendar tega ne zna izpeljati na način, ki bi bil blizu dijakom, zato se njegovi poskusi vedno znova izjalovijo. Medtem ko oni izlivajo svojo bolečino skozi dejanja zoper profesorja, on ostaja navzven učitelj nemščine. Smrt in vprašanje samomora jim skuša približati skozi pisatelja Thomasa Manna, ki je tudi samo izgubil otroka – samomorilca, a zaman. Tako kot je bila sama Sabina, je sam tudi on. Sam v svoji bolečini, zavarovan z masko hladnosti in nedostopnosti. Ali tudi sam pozna bolečino, ki jo pusti za sabo samomorilec? Opustošenje čustev, s katerimi ostaneš sam? Na to nas napeljuje okvirjena fotografija, ki jo skrbno in nežno položi na polico v svojem kabinetu. A kot pravi – življenje gre naprej. Življenje mora naprej! Ja, in bolečina je vedno bolj blaga in vedno bolj prizanaša, čeprav človeka nikoli ne spusti iz svojih hobotniških lovk.
Film je odličen ravno v tem, da se tudi gledalčevo stališče pomika od naklonjenosti dijakom do naklonjenosti do profesorja. Izkaže se, da ni odgovora na vprašanje, zakaj si je Sabina vzela življenje. In da jo je malokdo od tistih, ki so se v njenem imenu upirali, zares poznal. Sabina se je odločila za svojo pot. V tistem trenutku je čutila, da je to njena prava pot. Pot brez bolečine. Brez osamljenosti. BREZ … Za njo pa so ostali starši, prijatelji, svojci – vsak prepuščen svoji bolečini. Vsak s svojim vprašanjem. S svojo krivdo? NE!!!
In ne, profesor nemščine ni razredni sovražnik. Je samo človek, ki se v svoji lastni bolečini ne zna približati bolečini dijakov na ustrezen način.
Barbara Grabnar Kregulj, prof.
