Arhiv novic
T1b in T1c na Voglu
Ta teden so na smučanju dijaki oddelkov T1b in T1c.1. dan
Ko je zvonec v šoli naznanil začetek prve ure, smo se dijaki T1b in T1c odpeljali proti enemu izmed številnih biserov Slovenije, proti Bohinju. S tem smo šolski center prikrajšali za dva odlična razreda.
Pripeljali smo se pred hostel, kjer bomo preživeli naslednjih menda čudovitih 79 ur. Nismo izgubljali časa, zato smo se takoj odpravili na smučišče. Tam smo se razdelili v 5 skupin glede na sposobnosti posameznika. Tisti, ki so na smučeh stali prvič, so nam pokazali svojo izurjenost v padcih, kar smo primerno tudi dokumentirali. Z napotki profesorice Bauer se je tehnika izboljšala in število padcev je drastično padlo. Na tej točki smo prenehali s snemanjem, zaradi vsem očitnih razlogov. Smučarji v boljših treh skupinah so bili deležni drugačnega pristopa, smučali so na daljših in bolj strmih progah. Dijaki v teh skupinah so zelo dolgočasni, saj padanja sploh ne poznajo. Zaenkrat. Profesorji svoje delo seveda opravljajo odlično. Z njihovo in našo pomočjo so se pobrali tudi tisti, ki so želeli odnehati in ob koncu dneva celo ugotovili, da je smučanje ''zelo fajn''. Morda je k temu pripomoglo tudi kosilo.
Ob 15:30 smo se z gondolo odpeljali v dolino, od tam pa nas je avtobus odpeljal do hostla. Postelje v sobah, ki smo jih okupirali po utrudljivem smučanju, so se zdele najbolj udobne postelje na svetu. A olajšanje ni trajalo dolgo. Čez 20 minut smo se bili primorani zbrati zunaj za popoldanski pohod. Lahko si predstavljate, kako navdušeni smo bili. Na poti se je muhavost spreobrnila v dobro voljo. Večji del poti nam je lepšal pogled na jezero in tako se pot ni zdela tako dolga, kljub napravljenim slabih 13 000 korakov. Ob vrnitvi smo bili vsi 'prešvicani', zato je bila sledeča dvourna pavza več kot dobrodošla. Ko smo se dodobra spočili, nas je v jedilnici že čakala okusna in obilna večerja. Siti in zadovoljni smo si ogledali dva krajša filma o smučanju, ki sta bila hkrati tudi nadomestek risank pred spanjem, saj je bil po ogledu naš edini cilj topla in udobna hostelska postelja.
Zapisala Valentina Umek, T1b.
Foto: Klemen Verček,T1c
2. dan
Prebudil nas je vražji zvok budilke, ki je nakazoval, da je čas za začetek dneva. Naše počasno pripravljanje na zajtrk je izražalo naše navdušenje. Hrana nas je le delno prebudila, oživeli smo šele s pesmijo za rojstni dan sošolca. Po čestitkah smo se vrnili v hostel, kjer smo se pripravili na sledeče šviganje po belinah.
Dan se je odvijal zelo počasi. Smučarji so bili čez dan izredno 'zmahani', seveda zaradi intenzivnosti prvega dne in našega pomanjkanja kondicije. Vseeno so bolečino in pomanjkanje energije pustili za sabo na prvi strmini in tako iz dneva izkoristili čim več. Tokrat so se vsi preizkusili na daljših in bolj strmih progah ter se izkazali odlično. Padci so bili še vedno prisotni, a v manjšem številu. To je začetnikom dalo nov zagon, ki jih je privedel do težko pričakovanega kosila. Sladica je bila zopet dobra, a se ni mogla primerjati s sladkobo, ki smo jo občutili ob novici, da smo za danes zaključili s smučanjem. Veselili smo se toplih sob, ki so nas čakale v dolini, saj se je vreme od včeraj do danes zelo poslabšalo. Mrzel veter je pihal v močnih sunkih, zasnežene površine pa so bile prekrite z ledenim pokrovom, kar je oteževalo smučanje.
Danes smo se torej v dolino odpravili nekoliko prej, tej dobri novici pa je sledila še enourna pavza, v kateri smo se pripravili na prihajajoče se igre, na katerih smo dokazovali naše veščine v igranju namiznega nogometa, biljarda in pikada. Vsi udeleženi so čutili vzhičenje v srcih in tekmovalno vročico v glavi, ki nista popustila do zadnjega piska piščali, ki je je oznanil zaključek turnirjev in dovoljeval odhod v tako imenovane superiorne apartmaje, ki imajo toplo vodo, ampak samo pol ure. To veliko razočaranje nas je privedlo nazaj do jedilnice, kjer nas je pripravljen topel in hranljiv obrok nekoliko pomiril. V takšnem razpoloženju smo bili razpuščeni v sobe, kjer smo pridobljeni čas izrabili za priprave na jutrišnje predstavitve sob.
Prebudil me je vrvež na hodniku, saj sem, to noč nežnejšo melodijo budilke, preslišala. Prebujanje je bilo danes lažje, a je imelo grenak priokus, saj smo se zavedali, da imamo za tem jutrom le še eno smučanje v objemu gorenjskih hribov. Tu smo sicer vsi doživeli nekaj padcev, a misel na vrnitev v šolske klopi nas je zmrazila še bolj kot voda v hostlu.
Topel čaj pri zajtrku nas je ogrel, vroče pa nam je postalo ob novici, da se moramo pripraviti za na progo. Včeraj nam je bilo namreč rečeno, da danes za nas smučanja ne bo zaradi slabih razmer na Voglu. To bi nam zelo ugajalo, saj smo bili izmozgani od vsega, kar se je dogajalo. Zato nas je oznanilo toliko bolj zadelo. A upirali se nismo. Vsaj ne vsi. Dva fanta sta želela ostati v dolini zaradi 'prehlada'. Če je bil to prehlad, ga jaz od prej nisem poznala. Po naši presoji sta bila preutrujena, a nam tega nista želela priznati, da ne bi izpadla šibka. Profesorji so ju oprostili smučanja, a sta se nam vseeno morala pridružiti na smučišču. Tako smo se na vrhu razdelili. Smučarji so se po skupinah odpravili na proge, drugi pa smo tokrat počakali v toplem zavetju restavracije, saj nas zunanje razmere niso preveč mamile. Zaradi slabega vremena sta bili sprva odprti samo dve progi, na teh pa se je trlo ljudi, zato tudi naši športniki niso preveč uživali. Število novomeških dijakov v restavraciji se je s časom večalo, sprva zaradi poškodb, nato zaradi pomanjkanja energije, na koncu zaradi dežja. Pa še eno progo so zaprli in tako našim športnim navdušencem odvzeli teren. Vsak naslednji je bil bolj moker od predhodnega. Kmalu smo bili kompletni in prevzeti z opojnimi vonjavami tople hrane, ki smo jo naročili. Ko smo se okrepčali, so se smučarji vrnili na smuči. Vsaj taka je bila ideja. A odpravili so se le tisti, ki so bili dovolj pri močeh, torej profesorji. Pa še ti so se vrnili pred kosilom, čisto mokri in prepihani. Komaj smo počakali do pol dveh, ko smo stekli do hotela, da bi spet jedli. Če preračunamo, smo danes nekateri več jedli, kot pa smučali. Za to krivimo vreme.
Še bolj kot kosila smo bili veseli dejstva, da se po obroku takoj spustimo v dolino. Ob prihodu smo se vrnili v sobe, saj je sledila daljša pavza, namenjena pripravam na predstavitev sob, ki pa smo jo raje izrabili za 'minglanje'. Kljub temu so predstavitve zvečer uspele. Tako vsaj menijo profesorji. Morda so jim kaj vmešali v palačinke. Zagotovo pa smo bili bolj inovativni in izvirni kot paralelci iz T1a. Veliko smo peli, se naplesali, izvedeli, da imamo v generaciji nekaj nadarjenih skladateljev, scenaristov in komikov ter uživali ob pogledu na profesorje, ko so ob pesmi Lavrencija naredili slabih 100 počepov. Od štirih so ob koncu na nogah ostali trije. Padli bo za svojo nemoč plačal z zajtrkom. A to je majhna cena za zabavo, ki smo je bili deležni vsi. Delček zabave in nadarjenosti smo pripravljeni deliti z vami skozi spodaj napisani pesmi dveh sob. Fantje, ki so zložili Odo sobi, poudarjajo, da nekateri deli niso popolnoma resnični. Po končanem druženju smo se dobro razpoloženi vrnili v sobe, profesorji pa so se veseli miru zleknili na kavč.
Valentina Umek, T1b
Oda sobi
Naša soba je rumena,
z njo primerja se nobena.
Na steni imamo štiri slike,
v kopalnici pa tri motike.
V njej veliko je lesa,
luči izklopiti se ne da.
Zvočniki cel dan pokajo,
učitli pa zvečer stokajo.
V kopalnici po sranju smrdi,
ker ventilatorja ni.
Kopalnica poplavljena je bila,
voda je lila ven, na tla.
Prvi dan papir zataknil se je,
drugi dan čistilka ven potegnila ga je.
V sobi imamo radiatorje tri,
od tega le eden hladi,
drugi topli so vsi.
V kopalnici sta le dve cevi,
s premerom 40 fi.
Internet le E lovi,
zato umiramo vsi.
Pograd imamo tudi eden,
z njega prevrnil se ni še nobeden.
Jutri sobo bomo zapustili,
s težkim srcem jo pozabili.
Napisali: Jure Kos, Tadej Kraševec,
Jaka Gradišnik, Matic Žura
Bela pravljica brez konca,
se v realnosti konča.
Ni ne snega, ne nje sonca,
ki nas greje iz neba.
Kam te dni tako hitijo,
saj je skoraj konec že.
Smučanje nam bremenijo,
kajti polno kuclov je.
Tu je kucel, tam ledeno,
kam zapeljem naj s smučmi?
Tam sredi proge leno
trava iz snega moli.
Napisale: Anja Urbas, Nea Brulc, Nika Perko
4. dan
Prva misel, ki mi je šinila skozi možgane, ko sem se prebudila, je bila; danes je naš zadnji dan tu. Hitro je minilo. V zadnjih treh dnevih se nam je zgodio veliko lepega. Sprostili smo se, se odklopili od skrbi in se še bolje spoznali ter povezali. Spletli smo nekaj novih prijateljskih vezi s 'cejevci', saj smo ugotovili, da smo si kar podobni. Oboji imamo radi pavze in hrano. Zato smo se na zajtrk največkrat odpravili skupaj.
Danes je bil včeraj padli profesor, kljub dogovoru, deležen obroka, saj smo dijaki T1b in T1c zelo razumevajoči. Vreme je nakazovalo lep dan, zato smo s pospravljanjem sob pohiteli in se zbrali pri avtobusu. Profesorjevo prvo vprašanje je razkrilo, da vsega pa le nismo uspeli pospraviti .Vprašal je o izpraznjenem gasilnem aparatu, ki je bil najden zunaj. Krivec je stopil iz skupine in profesorju pojasnil vzrok za svoje dejanje. Kljub priznanju bo moral naš gasilec plačati 40 € zaradi praznenja. Ko smo to razčistili, smo se odpravili na smučišče.Tam smo preživeli še en krasen dan. Zadnje spuste tedna nam je pospremilo sonce. Močno nas je grelo in z nas slačilo kos obleke za kosom. Včerajšnje razmere se z današnjimi ne morejo primerjati, razgled pa je tokrat veliko bolj veder in odprt. Temu primerno je bilo naše razpoloženje. Dobro se je počutil tudi sošolec Belokranjec, saj smo ga danes prvič v celoti razumeli, vse po zaslugi včerajšnjih predstavitev sob, ko so nam dali kratko učno uro njegovega narečja.
Današnje uživanje na snegu smo končali nekoliko prej, saj nas je ob pol dveh gondola za v dolino že čakala. Ob vrnitvi smo se preoblekli, po poravnavi računov za izpraznjen gasilni aparat, izgubljeni ključ in razstavljeno stikalo pa je prišel čas za slovo. Na žalost smo pozabili ob zvokih harmonike in kitare, ki smo ju pospremili s petjem.Nekateri so bili tako utrujeni, jim niti naša razigranost in glasnost nista preprečili spanca. Pot je tako minila hitro in brez postankov. Ustavili smo se le v Trebnjem, kjer smo odložili nekaj sošolcev, saj avtobus z manjšo težo porabi manj goriva. Voznik se nas je po dvourni vožnji dokončno znebil na postaji v Novem mestu.
Ta teden se nam bo kljub vsemu vtisnil v spomin kot zabaven, družaben in nepozaben. Utrujenosti navkljub smo bili dobro razpoloženi, najbolj všeč pa mi je, da nismo bili edini. Profesorje smo spoznali v čisto novi luči, izven mučnih športnih ur. So zelo sproščeni, družabni, mladostni in izredno zabavni, svoje delo pa opravljajo več kot odlično. Upam, da bodo to sproščenost kazali tudi pri nadaljnjih šolskih urah in da bi nam in njim misel na pretekli teden priklicala nasmeh na obraz in radost v srce.
