Arhiv novic

Stari rek pravi, da vse poti vodijo v Rim. Vendar pa dijake drugih letnikov tehniške gimnazije pot ni vodila v Rim; v ponedeljek 29. maja nas je popeljala proti topli Dalmaciji. V tej obmorski pokrajini smo preživeli čudovit projektni teden. Videli smo mnogo zanimivega, se naučili nekaj novega in se izjemno zabavali.

Naše potovanje se je začelo v zgodnjih ponedeljkovih urah, ko sta avtobusa odrinila izpred šolskega centra. Pred nami je bila dolga pot, ki je naposled pripeljala do mesta Zadar, naše prve postaje.

Ogledali smo si stari del mesta in prisluhnili melodiji morja. Edinstvena glasba morskih orgel se je širila po obali in privabljala turiste. Teh je bilo kar precej, kajti dan je bil izjemno lep, vreme toplo oziroma vroče in pogled na morje dih jemajoč. Žal nismo ostali do sončnega zahoda, tako da pozdrava soncu, ki je menda najlepši na Jadranu, saj se sonce potopi v odprto morje in se poslovi v stilu in eleganci, nismo dočakali, a dan se je za nas šele pričel.

Hribovita in kamnita pokrajina nas je nato spremljala do Šibenika. Tudi v tem čudovitem mestu smo si pogledali njegovo staro mestno jedro in se sprehodili skozi notranjost katedrale, ki je delo Juraja Dalmatinaca, oziroma jo je ta dokončal. Navihani možakar je na cerkvi upodobil svoje someščane in ni si težko predstavljati, da je nekatere upodobil bolj previdno, lepo in mehko, medtem ko so tisti, drugi, ki jih verjetno ni preveč oboževal, bolj spačenih obrazov.

Sledila je vožnja do Gradca in našega hotela. Spremljala jo je obmorska pokrajina in utrujeni dijaki so v velikem številu avtobus zazibali v spanec. Preostali smo lahko ob razgledu, ki se je na eni strani odpiral na modro, v sončni svetlobi bleščeče se morje, na drugi strani pa so se dvigale visoke gore oziroma gorovja, uživali še v najrazličnejši glasbi, ki je tiho odmevala po avtobusu. Naši skrbni DJ-ji so nas poučili o različnih smereh in tako smo enkrat poslušali pop, spet drugič dalmatinske klape, največkrat pa seveda hit, ki je obsedel avtobus, Despacito.

Po dobrih dveh urah in pol smo prispeli do Gradca. Tisti najbolj navdušeni nad morjem in kopanjem so lahko v osvežujočo vodo skočili in zaplavali že pred večerjo, a žal za kopanje prvi dan nismo imeli veliko časa. Sledila je samopostrežna večerja, potem nekaj prostega časa. Lahko smo ga izkoristili za čudovit sprehod ob obali, ob kateri je vodila dolga pot, ki se je vila okoli zaliva. Sončni zahod, kljub temu da ni bil tako popoln, kot bi najbrž bil v Zadru in je sonce namesto v morju zašlo za eno od gora, ki se je počasi vzpenjala iz obale, je nebo in morje obarval rdečkasto-oranžno. To je bil eden najlepših pogledov, ki smo jih lahko uzrli ta dan. Na nebu so se spretno mešale modra, rdeča in oranžna barva in se odsevale v valovitem morju, ki se je do zahoda že nekoliko umirilo.

Ob 9:15 smo imeli sestanek na plaži. Ozračje se je v mraku počasi ohlajalo in pridružili so se nam komarji, ki so bili neprizanesljivi. Po sestanku so nam predstavili hotelske animatorje, ki nas bi lahko zabavali, a prvi večer se zanje nismo preveč zanimali. Večina nas je bila utrujena od naporne poti, ostali so imeli drugačne razloge. Ob 11. uri je v hotelu moral zavladati mir. Luči so se počasi ugašale in glasba je utihnila. Utrujeni smo počasi zaspali in v mirni noči so naposled odmevali le še šumeči valovi morja.

Anja Urbas, T2c

Sonce nas je prebudilo v nov dan, ki se je začel z dolgo potjo do Bosne in Hercegovine. Tam nas je čakala prva postaja - znan romarski kraj Međugorje. V vročem dopoldnevu smo si ogledali zanimivo etno vas Herceg, v kateri smo spoznali, kako skromno je bilo življenje ljudi, preden se je leta 1981 šestim otrokom prikazala sv. Marija. Tamkajšnji gospod, ki nas je sprejel s širokim nasmehom, nam je med drugim povedal razliko med Hercegovino in Bosno ter nas podučil o njihovih avtohtonih vinih. Ogled Međugorja smo zaključili z avtobusnim ogledom znamenite romarske cerkve sv. Jakoba, zaradi katere ta kraj letno obišče 12 milijonov turistov. 

Lepo vreme nas je spremljalo tudi preostanek dneva, ki smo ga preživeli v Mostarju. V največjem mestu v Hercegovini smo se z lokalno vodičko sprehodili po starem delu mesta in prečkali znameniti stari – novi most, pod katerim ležerno teče reka Neretva. Kamnita potka, ki nam je med hojo masirala utrujene podplate, nas je pripeljala tudi do ene najbolj ohranjenih turških hiš v Hercegovini. Po njenem ogledu je končno nastopil prosti čas, ko smo si lahko privoščili prave bosanske čevapčiče ali pa le pasli oči na pisanih trgovinicah.

Na poti nazaj v hotel smo še izkusili umirjeno vožnjo s tradicionalnimi lesenimi čolni, imenovanimi trupice, po delti reke Neretve. Ko se je sonce bližalo k horizontu, smo se utrujeni in zaspani odpravili proti hotelu. Ob pogledu na morje so se naša utrujena telesa zopet prebudila in z navdušenjem smo skočili v toplo, kristalno čisto morje. Torkov večer so nam dodatno popestrili domači animatorji, ki so na zabaven način preverili naše poznavanje dalmatinskih in drugih pesmi. 

Nika Perko, T2c

Sredino jutro je bilo za nekatere zgodnje in osvežujoče, saj so se najbolj pogumni prebujali s skokom v morje. Za druge se je zadnje majsko jutro začelo malo kasneje, brez dodatne osvežitve mrzlega morja. Tako so napol v spanju pojedli zajtrk in se v 'slow motion-u' skobacali na avtobus, kjer so lahko svoje spanje nadaljevali, ali pa se prebujali ob Dragojevićevih hitih.

V pričakovanju ogleda največjega hrvaškega bisera - Dubrovnika - smo najprej 'kofetkali' v Stonu. Le od daleč smo opazovali hrvaški "Kitajski zid", od blizu pa smo lahko preučili nekaj glavnih ulic Stona. Ob pogovoru o školjkah in ostrigah smo spoznali, da pri pouku biologije še nismo obdelali vseh tem. (Morda bi se morali drugo leto z novimi znanji vrniti.)

Zopet je bila na vrsti vožnja, ko smo zaspali ob dalmatinskih pesmih, techno glasbi (tuc-tuc) in razlagi našega super vodiča Aleša. Ne smemo pozabiti niti na njegovo žametno prepevanje.

Vseskozi nas je spremljalo lepo vreme in vroče sonce nas ni zapustilo niti v Dubrovniku. Tam smo pred kosilom analizirali center mesta in se sprehodili po obzidju, kjer je nastalo skoraj 15 tisoč fotografij z izjemnim pogledom na morje na eni strani in starim mestom na drugi strani.

Kot »popipsanim muham« se nam je na avtobusu videlo, da že zelo potrebujemo hladen skok v morje. V vsej Aleševi predstavitvi okolice skozi okna avtobusa pa le nismo preslišali napovedi večernega tekmovanja v kvizu in predstavitve razredov.

Verjetno smo imeli vsi več dela z idejami kot s samo vadbo naših nastopov, vendar je večer uspel zelo dobro, predvsem pa nad pričakovanji profesoric spremljevalk. Dokazali smo jim našo talentiranost za zabavanje publike. Dogajanje na »Talent showu« se je tako začelo s kvizom, v katerem so bili v veliki prednosti T2C, vendar so se T2A pri predstavitvi razreda odrezali tako dobro, da so postali absolutni zmagovalci večera.

Nika Jelinič & Nika Novak, T2a

Jutro četrtega dne se nam je zdelo najtežje, saj je bil to naš zadnji dan v Dalmaciji, pa tudi profesorji so bili zadnjo noč bolj popustljivi, zato smo jo preživeli mešano po sobah v zmerni jakosti. Med vožnjo smo želeli poloviti neprespane ure, zato je bilo ritmično, umirjeno dihanje edini slišen zvok na avtobusu vse do prvega postanka. Prva točka dnevnega načrta je bil ogled razstave školjk, a si te pravzaprav nismo ogledali. Namesto tega smo lahko šli prosto po mestu, vendar so se nam klopce v senci zdele najbolj vabljiva izbira, in tako nas je večina počakala na odhod avtobusa, ki nas je odpeljal v Split. Po kratkem ogledu smo spet imeli prosto. Zaradi vročine je bila raven naše energije nizka, zato smo iskali le dve najnujnejši stvari; senco in hrano. Siti smo se z avtobusom odpravili proti zadnji destinaciji, in sicer etno vasi v Pakovem selu, kjer smo poskusili 18 mesecev zoren Drniški pršut, nato pa se utrujeni odpravili proti Sloveniji. 

Ekskurzija v Dalmacijo je v vseh nas pustila lepe spomine. Mi smo uživali, prav tako profesorice, ki so bile ves čas zelo sproščene in nasmejane. Vodiči so bili super, ogledi lepi, a še lepše je bilo druženje s prijatelji. Take ekskurzije omogočajo kvalitetnejše druženje kot običajni tedni v šoli, saj v teh štirih dnevih ustvarimo več pomembnih spominov kot jih drugače v celem šolskem letu. Zaradi teh smo s tednom tako zadovoljni, saj, kot mi je na ekskurziji dejala razredničarka Strugar: »To je tisto, kar nam po koncu ostane. Spominjali se bomo lepih trenutkov in doživetij, ostalo ne bo pomembno.«

Valentina Umek, T2b