Nejc Vidrih - zaposlen v slovenski vojski

Že od malih nog me veselijo adrenalin in  aktivni poklici. Dobro od rok mi je šlo tudi zdravstvo, a to sem opazil šele na zdravstveni šoli. Tu sem ugotovil, da lahko zdravstvo in adrenalin še bolje povežem in vojska mi je postala cilj, ki sem ga hotel doseči. Sliši se preprosto, ampak v življenju nas vedno čakajo kakšne prepreke.

4. letnik srednje šole je minil bliskovito. Odpišemo maturo in nato čakanje na rezultate in nenehno spraševanje, ali boš uspel ujeti število točk, ki jih potrebuješ za fakulteto, ali boš iskal alternativno možnost. Čez 3 mesece sem bil na poti v Ljubljano in stopil sem na novo stopnico v življenju. Študentska leta so bila težka, a nora in posebej zanimiva.

Prišel je čas zaposlitve – kje, kam, kako naprej. Vse skupaj je lažje, če imaš željo ali vsaj idejo, kaj bi rad delal. Veliko sošolcev in sošolk na koncu ni vedelo, kje bodo pristali in nekateri so zapustili zdravstvene vode. Sam sem odšel v vojsko.

Prva izpolnjevanja vpisnih papirjev, zdravniški pregledi in kmalu je prišel dan, ko sem pred sabo dobil gomilo vojaške opreme in inštruktorjevo navodilo, naj vse spravim v nahrbtnik in torbo. Spraševal sem se kako in kam, a po dveh poskusih mi je uspelo in že sem bil na poti v vojašnico, kjer sem spoznal nove sodelavce, s katerimi sem živel šest mesecev. Postali smo družina, ki zmore vse, še posebno kadar je težko. Po številnih pohodih, urah učenja, ki je spominjalo na srednješolska leta, osvajanjih novih znanj je prišel dan zaključka. Fenomenalen občutek. Naslednji dan sem stopil v svojo novo enoto in ugotovil, da sem nov in spet na začetku. Znova bo potrebno dokazati novi družini, kdo sem.

Pustite se presenetiti življenju in vaša zgodba se bo pisala sama. Kakor sem že omenil, če imaš željo in cilj, ga boš zagotovo našel.

 Nejc Vidrih