Tina Ramovš Mihelič, dipl. vzgojiteljica
Vsak najstnik se v zadnjem razredu osnovne šole znajde pred težko odločitvijo, v kateri srednji šoli bo nadaljeval šolanje. Sama sem bila prepričana, da se bom vpisala v srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani.
Pozimi smo imeli v šoli naravoslovni dan. Hodila sem v 8. razred. Dijaki iz srednje zdravstvene šole so nam prišli predstavit delo zdravstvenega delavca. Skupaj smo izvedli delavnice. Bile so izvedene tako zanimivo in doživeto, da so me v istem dnevu prepričale. Premislila sem si. To je bila srednja šola, v katero sem hotela oditi, in delo, ki ga sem ga želela opravljati. Domov sem prišla z novico, da sem si premislila in da se bom vpisala na srednjo zdravstveno šolo.
Srednja zdravstvena šola je bila res zanimiva. V razredu nas je bilo 33. S sošolci in sošolkami smo se zelo dobro razumeli. Bili smo res dobra ekipa. Skupaj smo se učili in se veliko smejali. Profesorji so bili sicer strogi, a pošteni. Pripravljeni so bili sodelovati in bili na naši strani. Znali so nam prisluhniti. Med nami niso delali razlik in to nam je bilo všeč. S takšnim načinom dela in učenja sem tudi sama z veseljem sodelovala pri šolskih projektih, raziskovalnih nalogah in obšolskih dejavnostih, ki jih je organizirala šola.
Učenje in praksa sta bila razgibana, vedno je bilo zanimivo. Prakso smo imeli v šolskih učilnicah, kjer smo vadili na lutkah. To je bilo zabavno, hkrati pa smo se veliko naučili na lutki, a komaj čakali, da bomo prakso lahko nadaljevali na pravih, živih pacientih v bolnišnici in domu starejših občanov. Tam sem šele začutila, kaj pomeni biti zdravstveni delavec in kaj pomeni skrbeti za bolnika ter pomagati ljudem. Šele ob skrbi za pravega bolnika sem zares spoznala, kako zelo pomembno je teoretično znanje in kaj vse sem se naučila pri praksi na lutki. Poleti sem kot študentka delala tudi v vrtcih, kjer sem ugotovila, da lahko uporabim veliko pridobljenega znanja in na praksi pridobljenih izkušenj tudi pri manjših otrocih. Povsod so nas lepo sprejeli, nas spodbujali in nas veliko naučili.
V 4. letniku me je zopet čakala težka odločitev, kje nadaljevati šolanje. Takrat sem razmišljala že bolj odraslo, s pogledom v svojo prihodnost. S katerimi poklici je moje znanje povezano? V katerem poklicu res želim delati? Kaj znam? Kam se lahko vpišem iz srednje zdravstvene šole? Bom sprejeta? Kaj, če ne bom sprejeta na željeno fakulteto?
Med delom v vrtcu sem ugotovila, da si želim postati vzgojiteljica. Med razmišljanjem in poizvedovanjem o svojih možnostih sem ugotovila, da lahko svoje želje, znanje in izkušnje združim in šolanje nadaljujem na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer Predšolska vzgoja. Naredila sem sprejemne izpite in šolanje res nadaljevala tam. Tam sem se našla. Delo z otroki je bilo lažje, saj sem se njihove anatomije in rokovanja z dojenčki naučila že v srednji šoli, izobraževanje sem lahko samo nadaljevala. Tudi teoretičnega znanja sem imela več kot nekateri študenti iz drugih srednjih šol. Zadovoljna sem bila, da imam dobro osnovo od prej. Študij sem z odliko zaključila pri 21. letih in se takoj zaposlila v 1. razredu osnovne šole, nato pa v vrtcu.
Danes že 15. leto delam kot diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok v vrtcu, kjer delam z otroki vseh starosti. Poleg aktivnega družinskega življenja z dvema najstnikoma imam tudi svoje delo zelo rada. Opravljam ga z veseljem. Spet bi izbrala isti poklic. Vedno pridejo na pot tudi izzivi, a če imaš svoje delo rad, je vse lažje.
Večkrat so me že vprašali, če bi se še enkrat odločila za isto pot šolanja. Moj odgovor je vedno: Ja. Zakaj? Zato, ker smo v srednji šoli stkali dobre prijateljske vezi in imeli pozitivno, spoštljivo klimo s profesorji. Šola mi je dala občutek pripadnosti, sprejetosti, znanja in življenjskih izkušenj, ki jih še skoraj 20 let po zaključku srednje šole lahko uporabljam tako pri vsakdanjem življenju kot v službi.
Tina Ramovš Mihelič
Fotografija oktober 2020
