Katja Tudjan, Z3b

ZDRAVSTVENA NEGA – MOJ BODOČI POKLIC

Z zdravstvom sem seznanjena že od malih nog, saj že od otroštva veliko hodim po bolnišnicah zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Kot otroka me zdravstvo ni niti najmanj mikalo, saj sem se zelo bala injekcij in vseh drugih zame »mučilnih« naprav. Z odraščanjem so strahovi bledeli, želja po delu v bolnišnici ali zdravstvenem domu pa je naraščala. Ko je prišel čas za vpis v srednjo šolo, me je mama prepričala za vpis v zdravstveno šolo samo s stavkom: 

»Jaz te v prihodnosti vidim kot medicinsko sestro.« 

Ko sem prvič vstopila v učilnico za prakso, so mi bile všeč lutke in postelje ter vse, kar je bilo sterilno zapakirano. Najbolj pa me je pritegnila uniforma. Danes jo nosim s ponosom in mislijo, da bom tako oblečena tudi, ko bom delala kot prava zdravstvena delavka.

Prepričana sem, da bom nadaljevala v medicini, saj se ne vidim v nobeni drugi šoli ali smeri. Zelo se veselim prakse v bolnišnici, dela z ljudmi, kjer bom vse naučeno in pridobljeno znanje lahko uporabila in nadgradila. Že zdaj rada delim svoje znanje in nasvete, ki jih dobimo v šoli. 

Sicer si želim delati kot zdravnica, a je pot do tja dolga in naporna ter težko dosegljiva, zato se bom po vsej verjetnosti odločila kako drugače. 

Veselim se ne samo negovanja ljudi, ampak tudi pogovora z njimi. Zavedam se, da delo zdravstvenega tehnika ni samo lepo in dobro, da lahko pričakujem tudi naporno delo, še posebej v takšnih situacijah kot smo zdaj. Verjamem, da imajo zdravstveniki  dela preko glave in so veseli vsake pomoči s strani dijakov in študentov ter prostovoljcev. Menim tudi, da ljudje v času karantene potrebujejo nekoga za pogovor in ne samo fizične oskrbe, saj sem se tudi sama srečevala s stisko v prvem navalu koronavirusa. 

Veselim se svoje bodoče službe in komaj čakam, da začnem delati, do takrat pa mi preostane samo učenje in trdo delo v šoli.