Arhiv novic

1. Kdaj ste stopili na pot izobraževanja MS?
Na to pot sem se podala leta 1960. Sedaj pa računajte. Rojena sem bila leta 1945. Živela sem v Ozalju. Po končani osnovni šoli sem se vpisala na Srednjo zdravstveno šolo v Karlovcu. Bili smo prva generacija.

2. Kako se spominjate svoje izobraževalne in poklicne poti?
Imam jo v lepem spominu. Je poklic, pri katerem se celo življenje učimo, je kontinuirano izobraževanje.

3. Kaj bi bili, če ne bi izbrali tega poklica?
Bila bi profesorica matematike, ker mi je matematika ležala, ali pa bi bila psihologinja, ker sem si želela delati z ljudmi. Starši me niso mogli poslati v Zagreb, ker bi bilo predrago. Zato sem se odločila za poklic MS v Karlovcu, ker prav tako vključuje delo z ljudmi. In mislim, da sem se prav odločila.

4. Kdaj ste se odločili za poučevanje na šoli?
Doma smo bili pedagoško usmerjeni. Da sem lahko poučevala na šoli, sem morala prehoditi določeno pot. Pa da začnem kar od začetka. Dve leti sem delala v Ozalju v ambulanti, nato so me sprejeli v službo v Novo mesto. Septembra leta 1966 sem bila na kirurgiji kot sobna sestra, s 1. 1. 1967 sem začela delati kot oddelčna sestra na ORL-ju. Doštudirala sem leta 1971. Povabili so me, da poučujem na šoli v Novem mestu. Delo sem sprejela. Imeli smo splošno in pediatrično smer. Pouk je bil za dijake izredno naporen, ravno tako tudi za nas profesorje. Prvo leto sem poučevala zgodovino zdravstvene nege. Prav tako pa so potekale praktične vaje na kirurškem oddelku. Naslednje leto sem poučevala v pediatrični smeri. Ponosna sem, da so nam na oddelku, kjer smo imeli prakso, zaupali 3 sobe z dojenčki. Dijaki so sodelovali pri vsem (vizita ...). Bilo je zelo naporno in bila je velika odgovornost, ampak to še vedno ni bilo vse. Svojo izobraževalno pot sem morala nadaljevati. Vpisala sem se v Ljubljano na pedagoško izobraževanje, tam sem tudi opravljala pedagoške izpite. Nato sem se vpisala v enoletni program pri profesorju Korenhauzerju.
Učitelj mora vedno vedeti za 2−3 stopnje več kot dijak.
Leta 1979 sem rekla, da ne bom več poučevala na šoli in odšla sem v šolski dispanzer. Vpisala sem se v šolo za izobraževanje in leta 1983 sem diplomirala. Tega leta se je zdravstvena šola že preselila na današnjo lokacijo. Dijaki so bili od 6. do 11. ure na praksi, potem so šli nekaj pojest, 13.15 se je začel pouk. In potem se je pouk začel dopoldne, to je bila ogromna pridobitev. Praksa pa se je pričela ob 7-ih zjutraj in ne več ob 6-ih.
Takrat sem tehtala, ali naj grem na center za glavno sestro ali v kadrovsko izobraževalno. Nato so me prišle bivše sodelavke prosit, če pridem nazaj na šolo in prevzamem mesto ravnateljice. To mi je bil izziv in delo me je zelo veselilo. Delo je potekalo timsko. Urnike smo pisali na roke. Na šoli je bila v 2. letniku delovna praksa (v pralnici, kuhinji, transportni ...), začeli smo se upirati − program je potrebno menjati. Leta 1986 so rekli, da je v Sloveniji preveč zdravstvenih šol (bilo nas je 9) in da jih bodo kar nekaj ukinili. Zaprli naj bi šolo na Jesenicah, v Slovenj Gradcu, Murski Soboti in v Novem mestu. Bila je panika. Jesenice, Slovenj Gradec, Murska Sobota so se uprle. Novomeščani pa so bili tiho. Takrat sem postala vodja aktiva vseh zdravstvenih šol v Sloveniji. Sklicala sem politično elito in skupaj smo sklenili, da šole v Novem mestu ne damo.
Naši dijaki so bili povsod dobrodošli, ker so prihajali z dobrim znanjem.

5. Vaš pogled na izobraževanje in poklic MS nekoč in danes? Opazite kakšne razlike?
Razlike so in niso, odvisno kako gledaš. Danes imate veliko več pripomočkov, več možnosti in bolj sodoben način učenja. Včasih pa smo veliko improvizirali. Znanje smo vedno aplicirali v praksi. Paciente smo poslušali in jih slišali. Komunikacija pa bo ostala večna. Vedno bo zaželeno, da v poklicu delajo tisti, ki zmorejo, znajo, hočejo. Je zelo lep poklic, neprecenljiv, pri katerem pa finančno ne boste obogateli.

6. Ali je bilo včasih veliko zanimanja za ta poklic? Koliko številčni so bili razredi? Kakšen je bil sestav deklet in fantov?
Zanimanja je bilo veliko. Bil je zelo feminiziran poklic. Kasneje se je usula moška populacija. Zaželeno je bilo veliko fantov. Razredi pa so bili številčni, po 36 dijakov v razredu.

7. Kdo vam je bil vzor na poklicni poti?
Moja razredničarka iz srednje šole. Bila je enkratna, dala nam je ogromno strokovnega znanja, kot tudi navodil za življenje. Vodila nas je tudi na 10-dnevni maturantski izlet.

8. Kako je potekal pouk na šoli?
Najprej praksa, potem kosilo, v šoli so si oblekli halje in obuli copate in nato imeli pouk. Pouk je potekal do 18. ure, občasno tudi do 19-ih. Potem se je pouk pričel odvijati dopoldne, en dan v tednu pa popoldne. Malic v šoli ni bilo.

9. Kakšna je bila vaša uniforma?
Zelo lepa. Obleke smo imeli izdelane po meri (modre). Imeli smo tudi predpasnik, kapico, obutev je bila bela, nevtralna barva nogavic.

10. Kako pa je potekalo ocenjevanje v tistih časih?
Ocenjevanje vglavnem ustno, nenapovedano. Pisnega ocenjevanja skorajda ni bilo. Ustna ocenjevanja pa so velikokrat potekala subjektivno.

11. Koliko časa ste bili zaposlena kot MS, učiteljica in ravnateljica?
13 let kot MS, 23 let pa sem delala na šoli (6 let kot ravnateljica, ostalo pa kot učiteljica).

12. Kakšen je bil odnos dijakov na praksi in v šoli?
Različen. Vsak dijak je enkraten, neponovljiv. Večina mladih je pozitivno naravnanih. Malo so delali hormoni, družinske situacije, nekateri pa so imeli tudi zdravstvene težave. Eno obdobje smo imeli veliko nosečnosti na šoli. Enkrat so dijakinje celo zažgale garderobo v bolnici (kaditi se seveda ni smelo, kadile so v garderobi, se prestrašile in vrgle cigaret za omaro in naenkrat ... požar!).

13. Kakšne vzgojne ukrepe ste uporabljali?
Ustni in pisni opomini, ukori, izključitev. Izključitev je bilo zelo malo, ukorov pa je bilo kar veliko, zaradi neopravičenih ur.

14. So dijaki ob zaključku šolanja opravljali maturo ? Kako je potekala?
Zaključni izpiti so bili takrat 3-dnevni. Najprej so dijaki žrebali oddelek, nato pa še pacienta, ki ga bodo imeli. Tretji dan je imel dijak poseg pri bolniku. Zadnja generacija zaključnih izpitov je bila leta 1984. Naslednje leto ni bilo nič. Povsod na šolah pa so bili sprejemni izpiti, dijaki so se lahko vpisali kamor so želeli.

15. So se vaše predstave o izbranem poklicu uresničile?
So se. Lepo mi je bilo, ko so bivši dijaki prišli na govorilne ure svojih otrok.

16. Kje je bilo lepše poučevati? V šoli ali v zdravstveni ustanovi?
V šoli, ker si bolj spoznal dijaka.

17. Lahko opišete kakšen dogodek iz šole ali iz prakse, ki vas še danes nasmeji?
Poučevala sem 1. letnik, dijaki so pisali prvo kontrolno nalogo, v prvi vrsti pa sta sedela dva fanta skupaj. Popravim kontrolne in jih prinesem nazaj. Fant iz prve klopi me je gledal čudno, zato sem ga vprašala, kaj je. In mi je odgovoril, da sploh ne znam ocenjevati. Vprašala sem ga, zakaj je takšnega mnenja. In mi je odgovoril: »Poglejte! Vse sem od njega prepisal! On ima 3, jaz pa 1!« in sem odgovorila: »Že, že, ampak on ima kontrolno A, ti pa B.«

18. Kakšni so vaši občutki ob vrnitvi na šolo?
Kot da bi včeraj odšla.

19. Ste si kdaj mislili, da bo prav ta šola nekoč ena izmed najboljših zdravstvenih šol v Sloveniji?
Je bila že prej, ampak to tradicijo morate dijaki prenašati naprej.

20. Delo z mladimi – sreča ali napor? Ali pogrešate delo z mladimi?
Tudi po upokojitvi sem nekaj časa delala z mladimi. Trenutno ga ne pogrešam, ker imam veliko dela, sem še vedno aktivna.

21. Bi za konec še kaj povedali?
Naj vas negotovost ne spravi v pesimizem! Znanja vam ne more nihče vzeti. Poklic vam bo pomagal za kvalitetnejše stanje v družini.