Arhiv novic
13. februar 2013
Intervju z našo bivšo dijakinjo gospo Ksenijo Pavc Mikec
1) Ste naša bivša dijakinja. V katerem šolskem letu ste začeli izobraževanje in kako se je imenovala takratna smer? Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se odločili za to smer izobraževanja?
Izobraževanje na Šolskem centru Novo mesto sem začela v šolskem letu 1992/1993. Takratna naša šola se je imenovala Poklicna in tehniška zdravstvena in kemijska šola. Po štiriletnem programu srednjega izobraževanja sem pridobila poklic zdravstveni tehnik.
Predstavitve posameznih poklicev so potekale tudi že takrat v sklopu informativnih dni. Moja največja želja je bila nekoč postati medicinska sestra. Poklic mi je predstavljal izziv zlasti zaradi humanosti in dela z ljudmi.
2) Danes imamo kot šola skoraj 1000 dijakov, kar 480 jih je, ki obiskujejo zdravstveno smer. Koliko vas je bilo v času, ko ste se šolali vi? Kakšna je bila populacija dijakinj in dijakov na šoli?
Omejitve vpisa so bile že tedaj na zdravstveni smeri, na drugih šolah, kot se spomnim, pa ne. Bili smo trije oddelki, in sicer en maturitetni oddelek in dva oddelka dijakov za zaključni izpit. Dijakinj na zdravstveni šoli je bilo vedno več kot dijakov, mi smo jih imeli na koncu celo šest. Bile so le zdravstvena in kemijska smer, farmacevtske, bolničarske in kozmetične takrat še ni bilo.
3) Strokovno-teoretični predmeti in praktični pouk so tisti, ki dijakom nekako največ pomenijo, saj podajajo znanja in spretnosti, katere so si želeli pridobiti, preden so stopili v šolo. Kako se spominjate svojega pridobivanja znanj in spretnosti pri pridobivanju strokovnih kompetenc?
Pri zdravstveni negi in negi otroka smo imeli ravno tako kabinetne vaje najprej na šoli, šele v višjih letnikih smo izvajali praktične vaje v Domu starejših občanov in Splošni bolnišnici Novo mesto. Teoretični del smo imeli pri pouku. Organizacija pouka je bila samo dopoldne. Po praksi smo imeli vedno še pouk. Strokovne kompetence zdravstvene nege smo pridobivali že tedaj, zlasti s pridobivanjem znanja, sedaj pa jih z izurjenostjo (veščinami) in odnosi.
4) Vsak izmed dijakov ima določene predmete, ki so mu najljubši. Katere predmete ste imeli radi vi?
Najraje sem imela praktični pouk, in sicer zdravstveno nego otroka pri profesorici Ljubici Glucks. Tudi praksa na Otroškem oddelku mi je ostala v zelo dobrem spominu. Vedno sem si želela delati z otroki in mladimi.
5) Z našo šolo ste še vedno povezani na več načinov. Od lanskega šolskega leta pa ste prevzeli še dodatno vlogo, ste tudi mati naše dijakinje. Kako se kaže sprememba v šolstvu danes glede na čas, ko ste obiskovali šolo sami?
Spomine na srednjo šolo imam zelo lepe. Kljub velikosti se mi je šola vtisnila v spomin kot dijakom in staršem zelo prijazna. Nostalgija po učilnicah, kabinetih, profesorjih je še vedno zelo prisotna. Kot bivši dijakinji mi je prijetno priti na govorilne ure za svojo hčer.
Sedaj se uporabljajo bolj sodobne oblike pouka, nove tehnologije, šolo obiskuje še več dijakov, imate več smeri izobraževanja, pouk imate enkrat tedensko popoldne, to so nekatere spremembe, ki jih opazim. Športno vzgojo izvajate v dvorani Leona Štuklja, pri nas je potekala še v Športni dvorani Marof. Izobraževalni programi in načrti se letno spreminjajo.
6) Po končani srednješolski izobrazbi ste šolanje nadaljevali. Za katero smer ste se odločili in zakaj?
Izobraževanje sem nadaljevala na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani, smer zdravstvena nega. Leta 2000 sem diplomirala in pridobila naziv diplomirana medicinska sestra.
Učimo se celo življenje, zato sem kontinuirano izobraževanje zdravstvene nege nadaljevala tudi lansko študijsko leto, ko sem ponovno sedla v študijske klopi na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Sedaj sem študentka 2. letnika 2. stopnje magistrskega (bolonjskega) študija.
7) Še vedno ste ostali v zdravstveni stroki. Kakšno je vaše delo, ki ga opravljate, in kako ste povezani pri svojem delu z nami?
Tudi po službeni poti sem še vedno povezana s šolo. Zaposlena sem v Zdravstvenem domu Novo mesto v Dispanzerju za šolske otroke in mladino. Kot dispanzerska diplomirana medicinska sestra skrbim za organizacijo preventivnega in kurativnega dela v dispanzerju. S šolo sodelujem zlasti glede organizacije in izvajanja sistematskih pregledov dijakov 1. in 3. letnikov. Pri svojem delu izvajam obvezna in neobvezna cepljenja otrok, šolarjev, dijakov in študentov ter zdravstveno vzgojna predavanja.
8) Kakšni so vaši spomini na srednješolska leta? Česa se najraje spominjate?
Spomini na srednješolska leta so zelo mešani, predvsem pa lepi in pestri. Kljub izzivom, s katerimi se soočajo mladi v času odraščanja, sem zelo uspešno zaključila šolanje. Na pragu zrelosti, kjer je odgovornost vedno večja, nemogoče stvari postanejo mogoče v trenutku. Spopadaš se z novimi izzivi, novimi odločitvami, ki so lahko tudi življenjskega pomena. Pomembno je predvsem zdravo okolje doma in v šoli, katerega sem bila deležna tudi jaz. To so bila meni zelo prijetna leta.
9) Kje sami opažate razlike med izobraževanjem na splošno včasih in danes? Kako zaznavate motiviranost dijakov za pridobivanje znanja?
Včasih je bilo izobraževanje ravno tako pomembno kot danes. S pridobljeno izobrazbo smo pridobili kompetence za posamezni poklic. Možnosti nadaljevanja študija so bile tudi takrat velike, vendar so bile generacije študentov manjše. Večina mojih sošolk in sošolcev se je po srednješolski izobrazbi takoj zaposlila.
Motiviranost pri ljudeh, ki si želijo v življenju doseči nek zastavljeni cilj, je vedno večja. Danes imajo dijaki še več svežih, inovativnih in kreativnih idej, pri katerih jih podpira tudi sitem izobraževanja.
10) Lahko pomagate svoji hčerki pri izobraževanju glede na to, da ste to šolo nekoč tudi sami obiskovali in ste ostali tudi profesionalno v svoji stroki? Kako se to kaže?
Najboljša pomoč staršev svojim otrokom je seveda moralna. Podpiramo jih pri njihovih odločitvah in jim ob težavah stojimo ob strani. Otrokom dajemo nenačrtovan vzor, da se kljub neprijetnim dogodkom, velikokrat prisotnim v našem poklicu, odločijo enako.
Zanimivo mi je spremljanje izobraževanja hčerke, ker ji lahko povem, da so pri nas določene aktivnosti potekale malo drugače. Veseli pa me, da so osnovne vrednote poklica medicinske sestre ostale enake in jih v času izobraževanja dijaki pridobijo.
11) Kaj bi želeli sporočiti mladim, ki so se odločili šolati za poklic srednje medicinske sestre/srednjega zdravstvenika?
Poklic medicinske sestre je zelo zanimiv. Od človeka zahteva predvsem profesionalno vedenje, humanost, srčnost, sočutje, empatijo, dobro komunikacijo, spoštovanje avtonomije, kompetence, znanje in še bi lahko naštevala. Vsem nam je skupna skrb za zdravje zdravega ali bolnega posameznika, družine, skupine ali celotne populacije. Z višanjem izobrazbe medicinske sestre sprejemamo tudi večjo odgovornost, več samostojnosti in kritičnosti pri delu. Smo tiste, ki bolnikom nudimo 24-urno oskrbo in smo vedno ob njih. Smo ˝človek in pol˝ …
Na koncu bi dodala le stavek, ki mi je ostal v spominu na prvi dan srednje šole:
˝ZAVESTNO STE SE ODLOČILI ZA TO ŠOLO IN ZAVESTNO JO BOSTE TUDI KONČALI.˝
Iskreno se vam zahvaljujemo za vaše bogate izkušnje, ki ste jih bili pripravljeni deliti z nami.
Izobraževanje na Šolskem centru Novo mesto sem začela v šolskem letu 1992/1993. Takratna naša šola se je imenovala Poklicna in tehniška zdravstvena in kemijska šola. Po štiriletnem programu srednjega izobraževanja sem pridobila poklic zdravstveni tehnik.
Predstavitve posameznih poklicev so potekale tudi že takrat v sklopu informativnih dni. Moja največja želja je bila nekoč postati medicinska sestra. Poklic mi je predstavljal izziv zlasti zaradi humanosti in dela z ljudmi.
2) Danes imamo kot šola skoraj 1000 dijakov, kar 480 jih je, ki obiskujejo zdravstveno smer. Koliko vas je bilo v času, ko ste se šolali vi? Kakšna je bila populacija dijakinj in dijakov na šoli?
Omejitve vpisa so bile že tedaj na zdravstveni smeri, na drugih šolah, kot se spomnim, pa ne. Bili smo trije oddelki, in sicer en maturitetni oddelek in dva oddelka dijakov za zaključni izpit. Dijakinj na zdravstveni šoli je bilo vedno več kot dijakov, mi smo jih imeli na koncu celo šest. Bile so le zdravstvena in kemijska smer, farmacevtske, bolničarske in kozmetične takrat še ni bilo.
3) Strokovno-teoretični predmeti in praktični pouk so tisti, ki dijakom nekako največ pomenijo, saj podajajo znanja in spretnosti, katere so si želeli pridobiti, preden so stopili v šolo. Kako se spominjate svojega pridobivanja znanj in spretnosti pri pridobivanju strokovnih kompetenc?
Pri zdravstveni negi in negi otroka smo imeli ravno tako kabinetne vaje najprej na šoli, šele v višjih letnikih smo izvajali praktične vaje v Domu starejših občanov in Splošni bolnišnici Novo mesto. Teoretični del smo imeli pri pouku. Organizacija pouka je bila samo dopoldne. Po praksi smo imeli vedno še pouk. Strokovne kompetence zdravstvene nege smo pridobivali že tedaj, zlasti s pridobivanjem znanja, sedaj pa jih z izurjenostjo (veščinami) in odnosi.
4) Vsak izmed dijakov ima določene predmete, ki so mu najljubši. Katere predmete ste imeli radi vi?
Najraje sem imela praktični pouk, in sicer zdravstveno nego otroka pri profesorici Ljubici Glucks. Tudi praksa na Otroškem oddelku mi je ostala v zelo dobrem spominu. Vedno sem si želela delati z otroki in mladimi.
5) Z našo šolo ste še vedno povezani na več načinov. Od lanskega šolskega leta pa ste prevzeli še dodatno vlogo, ste tudi mati naše dijakinje. Kako se kaže sprememba v šolstvu danes glede na čas, ko ste obiskovali šolo sami?
Spomine na srednjo šolo imam zelo lepe. Kljub velikosti se mi je šola vtisnila v spomin kot dijakom in staršem zelo prijazna. Nostalgija po učilnicah, kabinetih, profesorjih je še vedno zelo prisotna. Kot bivši dijakinji mi je prijetno priti na govorilne ure za svojo hčer.
Sedaj se uporabljajo bolj sodobne oblike pouka, nove tehnologije, šolo obiskuje še več dijakov, imate več smeri izobraževanja, pouk imate enkrat tedensko popoldne, to so nekatere spremembe, ki jih opazim. Športno vzgojo izvajate v dvorani Leona Štuklja, pri nas je potekala še v Športni dvorani Marof. Izobraževalni programi in načrti se letno spreminjajo.
6) Po končani srednješolski izobrazbi ste šolanje nadaljevali. Za katero smer ste se odločili in zakaj?
Izobraževanje sem nadaljevala na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani, smer zdravstvena nega. Leta 2000 sem diplomirala in pridobila naziv diplomirana medicinska sestra.
Učimo se celo življenje, zato sem kontinuirano izobraževanje zdravstvene nege nadaljevala tudi lansko študijsko leto, ko sem ponovno sedla v študijske klopi na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Sedaj sem študentka 2. letnika 2. stopnje magistrskega (bolonjskega) študija.
7) Še vedno ste ostali v zdravstveni stroki. Kakšno je vaše delo, ki ga opravljate, in kako ste povezani pri svojem delu z nami?
Tudi po službeni poti sem še vedno povezana s šolo. Zaposlena sem v Zdravstvenem domu Novo mesto v Dispanzerju za šolske otroke in mladino. Kot dispanzerska diplomirana medicinska sestra skrbim za organizacijo preventivnega in kurativnega dela v dispanzerju. S šolo sodelujem zlasti glede organizacije in izvajanja sistematskih pregledov dijakov 1. in 3. letnikov. Pri svojem delu izvajam obvezna in neobvezna cepljenja otrok, šolarjev, dijakov in študentov ter zdravstveno vzgojna predavanja.
8) Kakšni so vaši spomini na srednješolska leta? Česa se najraje spominjate?
Spomini na srednješolska leta so zelo mešani, predvsem pa lepi in pestri. Kljub izzivom, s katerimi se soočajo mladi v času odraščanja, sem zelo uspešno zaključila šolanje. Na pragu zrelosti, kjer je odgovornost vedno večja, nemogoče stvari postanejo mogoče v trenutku. Spopadaš se z novimi izzivi, novimi odločitvami, ki so lahko tudi življenjskega pomena. Pomembno je predvsem zdravo okolje doma in v šoli, katerega sem bila deležna tudi jaz. To so bila meni zelo prijetna leta.
9) Kje sami opažate razlike med izobraževanjem na splošno včasih in danes? Kako zaznavate motiviranost dijakov za pridobivanje znanja?
Včasih je bilo izobraževanje ravno tako pomembno kot danes. S pridobljeno izobrazbo smo pridobili kompetence za posamezni poklic. Možnosti nadaljevanja študija so bile tudi takrat velike, vendar so bile generacije študentov manjše. Večina mojih sošolk in sošolcev se je po srednješolski izobrazbi takoj zaposlila.
Motiviranost pri ljudeh, ki si želijo v življenju doseči nek zastavljeni cilj, je vedno večja. Danes imajo dijaki še več svežih, inovativnih in kreativnih idej, pri katerih jih podpira tudi sitem izobraževanja.
10) Lahko pomagate svoji hčerki pri izobraževanju glede na to, da ste to šolo nekoč tudi sami obiskovali in ste ostali tudi profesionalno v svoji stroki? Kako se to kaže?
Najboljša pomoč staršev svojim otrokom je seveda moralna. Podpiramo jih pri njihovih odločitvah in jim ob težavah stojimo ob strani. Otrokom dajemo nenačrtovan vzor, da se kljub neprijetnim dogodkom, velikokrat prisotnim v našem poklicu, odločijo enako.
Zanimivo mi je spremljanje izobraževanja hčerke, ker ji lahko povem, da so pri nas določene aktivnosti potekale malo drugače. Veseli pa me, da so osnovne vrednote poklica medicinske sestre ostale enake in jih v času izobraževanja dijaki pridobijo.
11) Kaj bi želeli sporočiti mladim, ki so se odločili šolati za poklic srednje medicinske sestre/srednjega zdravstvenika?
Poklic medicinske sestre je zelo zanimiv. Od človeka zahteva predvsem profesionalno vedenje, humanost, srčnost, sočutje, empatijo, dobro komunikacijo, spoštovanje avtonomije, kompetence, znanje in še bi lahko naštevala. Vsem nam je skupna skrb za zdravje zdravega ali bolnega posameznika, družine, skupine ali celotne populacije. Z višanjem izobrazbe medicinske sestre sprejemamo tudi večjo odgovornost, več samostojnosti in kritičnosti pri delu. Smo tiste, ki bolnikom nudimo 24-urno oskrbo in smo vedno ob njih. Smo ˝človek in pol˝ …
Na koncu bi dodala le stavek, ki mi je ostal v spominu na prvi dan srednje šole:
˝ZAVESTNO STE SE ODLOČILI ZA TO ŠOLO IN ZAVESTNO JO BOSTE TUDI KONČALI.˝
Iskreno se vam zahvaljujemo za vaše bogate izkušnje, ki ste jih bili pripravljeni deliti z nami.
