Arhiv novic

1)    Ste naša bivša dijakinja. V katerem šolskem letu ste začeli izobraževanje in kako se je imenovala takratna smer? Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se odločili za to smer izobraževanja?

Srednjo šolo sem začela obiskovati v šolskem letu 1985/1986. Takrat se je imenovala Srednja šola tehniških in zdravstvene usmeritve Boris Kidrič (SŠTZU).

Moja odločitev za šolanje je bila zelo lahka. Že kot osnovnošolka sem si nekje »v oblakih« ustvarjala svojo vizijo glede poklica. Vedela sem, da hočem postati medicinska sestra. Pravzaprav se je že v rani mladosti oblikoval moj izrazit čut za delo z bolniki. Ko sem izbirala srednjo šolo, je bila moja prva in edina izbira zdravstvena šola. Seveda te odločitve nisem nikoli obžalovala.

2)    Kot šola imamo danes dobre prostorske pogoje za pridobivanje različnih strokovnih znanj. Imamo svojo športno dvorano, igrišča, sodobne specialne učilnice … S katerimi prostorskimi zmožnostmi, ki jih je takrat ponujala šola, ste se srečevali?

Za pouk športne vzgoje smo uporabljali igrišče ob šoli oz. Športno dvorano Marof. Imeli smo kabinet za nego odraslega bolnika, nego otroka, kjer smo praktično vadili razne strokovne posege in postopke.

3)    Po čem je bila šola znana v času, ko ste se sami šolali?

Težko bi rekla … Smo pa bili predzadnja generacija v okviru usmerjenega izobraževanja.

4)    Katero znanje in spretnosti so po vašem mnenju tiste, ki so vam pri vašem strokovnem delu na delovnem mestu zelo pomagale in ste jih pridobili v šoli?

Vsak medicinsko-tehnični poseg smo dobro razčlenili. Skozi vajo in prakso pod budnim očesom mentorja smo se urili v natančnosti in spretnosti. Mislim, da je zelo pomembno, da smo se naučili na bolnika gledati celostno; kot telesno in duhovno bitje. Da smo se v prvi vrsti naučili prisluhniti bolniku, zaznati njegove potrebe in jih s strokovnim znanjem tudi rešiti.

5)    Kateri predmeti so bili v času vašega šolanja tisti, ki so vam dali največ za vaše nadaljnje delo v zdravstvu potrebnih strokovnih kompetenc?Kateri predmeti ali dejavnosti pa so vam pomagali pri osebnostni rasti v dobi odraščanja?

Prav vsak strokovni predmet me je bogatil na svojem področju. Še posebej mi je bil pri srcu predmet nega in varstvo odraslega bolnika in starostnika, prav tako Nega in varstvo otroka … Spomnim se tudi, kako smo z mešanimi občutki zanimanja in strahu sledili predmetu patologija in patološka fiziologija.

Lahko rečem, da je k moji osebni rasti  prispevalo celotno srednješolsko obdobje. S tem ne mislim samo na znanje, ki sem ga lahko črpala … Tudi dobro počutje v razredu, v katerem je vsa leta vladala pozitivna klima, razumevanje s profesorji so pripomogli k oblikovanju moje osebnosti. Vse to me je utrjevalo v prepričanju, da sem na pravi poti.

6)    Kaj menite, kako se kaže sprememba v odnosu med dijaki/mladimi danes glede na čas, ko ste obiskovali šolo sami?

Po mojem mnenju je kar velika razlika. Danes je med mladimi prisotno mnogo več samozavesti, odločnosti, borbenosti. Drugače se znajo postaviti zase, včasih kar preveč. Slišim, da znajo danes dijaki tudi odkloniti oz. zavrniti kakšno delo oz. opravilo. Tu mislim predvsem na praktični pouk na oddelku, ko je treba poprijeti za vsako delo, tudi če ni ravno lepo.

7)    Kje ste po končani srednješolski izobrazbi šolanje nadaljevali? Kaj vas je spodbudilo k temu študiju?

Vpisala sem se na  Višjo šolo za zdravstvene delavce v Ljubljani in jo uspešno zaključila. Marsikdaj me je kdo vprašal, zakaj ne bi raje postala zdravnica, saj sem bila uspešna dijakinja in študentka. Toda jaz se nikoli nisem videla v tej vlogi. Vedno sem bila mnenja, da sem v poklicu medicinske sestre nekako bližje bolnim in pomoči potrebnim, za kar sem se čutila poklicano. Želela sem postati patronažna medicinska sestra.

8)    Kje ste se zaposlili po končani srednji šoli? Kakšno je vaše delo, ki ga opravljate danes?

Danes se s hvaležnostjo oziram nazaj predvsem zato, ker nisem imela nikoli težav z zaposlitvijo, s čimer se danes srečuje zelo veliko mladih. Takoj po opravljeni diplomi sem začela s pripravništvom na ginekološko–porodniškem oddelku. Kasneje me je poklicna pot vodila še prek internega in kirurškega oddelka. Ni bilo vedno lahko, saj je narava dela na vsakem oddelku zelo različna.

Ko sem si ustvarila  družino,  so postala dežurstva , ki so me za dalj časa ločila od doma, zame veliko breme in žrtev. Zato sem bila zelo vesela, ko sem bila sprejeta v službo v Zdravstveni dom Novo mesto, v Šolski dispanzer. Rada sem se posvečala zdravstveni vzgoji otrok in mladostnikov.

A v meni je še vedno tlela tiha želja, da bi delala kot patronažna medicinska sestra. In  to mi je tudi uspelo.

Sedaj opravljam delo v svojem poklicu, ki mi je bilo od nekdaj pri srcu. Sem patronažna medicinska sestra; delam na terenu, z novorojenčki in njihovimi mamicami, s težkimi bolniki, starostniki … Skušam jih sprejemati v njihovem okolju – takšne, kot so. Ko mi to uspe, se čutim tudi sama sprejeta; bolniki oz. varovanci mi zaupajo, se veselijo mojega prihoda, nasveta, pomoči … To daje mojemu poslanstvu prav poseben čar!

9)    Kakšni so vaši spomini na srednješolska leta? Česa se najraje spominjate?

Na srednješolska leta imam lepe spomine. Seveda smo bila v razredu večina dekleta. Imele smo dva fanta in lahko si predstavljate, da jima je bilo v naši družbi prav lepo. Večkrat se nasmehnem ob spominu na ure angleščine, katero nas je učila gospa Katica Golobič. Od malo bolj mučnih ur, ki so strogo potekale samo v angleščini,  pa do ur, ki so bile prežete z veliko humorja in dobre volje.

Močan vtis pa so name naredile tudi ure praktičnega pouka v bolnici. Vem, da sem rada opravljala, kar je bilo potrebno.

No, tudi maturantskega izleta se rada spomnim. Tudi to sodi v šolanje, kajne?!

10)    Kje sami opažate razlike pri pridobivanju znanja in spretnosti ter osebni angažiranosti dijakov nekoč in danes?

Zdaj ne bi rada kogarkoli prizadela, a slišim in opažam, da se danes del mladih odloči za zdravstveno šolo samo zato, ker ne vedo, na katero šolo bi sploh šli. Posledica te odločitve se kaže v nezainteresiranosti po pridobivanju znanja, praktičnem delu … V času srednješolskega izobraževanja bi se morala utrjevati ljubezen in veselje do izbranega poklica. A žal danes pogosto ni tako.

V času mojega izobraževanja je bil tudi bolj cenjen poklic srednje medicinske sestre oz. zdravstvenega tehnika. Kar nekaj sošolk se je zaposlilo takoj po končani srednji šoli in svoje delo še danes opravljajo z veseljem in predanostjo svojemu poklicu.

11)    Kaj morajo vedeti mladi, ki se odločajo šolati za poklic srednje medicinske sestre/srednjega zdravstvenika?

Poklic srednje medicinske sestre/srednjega zdravstvenika je zelo lep, a tudi težek poklic. Zato mora vsak sam res »začutiti« to poklicanost. Kajti vsako delo, ki ga opravljaš z veseljem, ni nikoli pretežko. Pri opravljanju tega poklica je namreč veliko odrekanja, trdega dela, prilagajanja …

Prav gotovo pa vsak dan prinese tudi marsikaj lepega, kar ti vliva novih moči in daje motivacijo za nadaljnje delo.

 Lepo je delati z ljudmi, lepo je videti iskrico hvaležnosti v njihovih očeh.

Iskreno se vam zahvaljujemo za vaše bogate izkušnje, ki ste jih bili pripravljeni deliti z nami.