Arhiv novic

V času, ko sem se rodila, leta 1924, so bile družbene razmere zelo drugačne od današnjih. Zaznamovala nas nista le revščina in pomanjkanje na vsakem koraku, ampak tudi zavest, da če želimo v življenju uspeti, se moramo za to tudi potruditi. Tudi pri meni je bilo tako.

Da sem lahko vse življenje opravljala poklic, ki sem ga želela, ni bilo enostavno. Naletela sem na vrsto različnih ovir, s katerimi se mladi danes, kar je dobro, ne rabijo spopadati. Po končani osnovni šoli sem kot najstarejši otrok v mnogoštevilčni družini leto dni ostala na domu in pomagala pri različnih opravilih. Nato mi je bilo namenjeno, da se grem k družini, ki je na vasi imela trgovino, izučit za kuharico. Zgled stare mame, ki je bila po poklicu babica, pa je bil zame močnejši. Takoj sem se želela vpisati na bolničarsko šolo, a ker se je pouk že začel, sem morala z vpisom počakati na začetek novega šolskega leta.

Ponudila se mi je priložnost in z 21 leti sem šla delat kot perica v Splošno bolnišnico Novo mesto. Delala sem v pralnici. Delo je bilo naporno, a meni je bilo všeč, saj sem bila v neposredni bližini ljudi, ki so opravljali različne zdravstvene poklice. Že čez leto dni se je pojavila možnost, da sem opravljala delo strežnice v operacijskih dvoranah, kar sem opravljala dve leti in pol. Ker v Novem mestu leta 1948 še ni bilo šole za bolničarja-negovalca, sem se vpisala v šolo v Ljubljani, ki sem jo redno tudi delala. Čas študija in tudi obdobje pred tem je močno zaznamovala revščina. V bolnišnici smo delali cele dni. Veseli smo bili, da smo imeli uniformo, obutev, kar je za nas pomenilo skrb manj. Delali smo za kos kruha. Dobesedno. Šele par let po koncu vojne smo se lahko do sitega najedli. Kruha, seveda, drugega ni bilo kaj dosti.

Leta 1950 sem končala še zadnje izpite za program bolničar-negovalec v Novem mestu. Po končani šoli sem se vpisala na srednjo zdravstveno šolo, ki je delovala kot izpostava ljubljanske šole, ker je v Novem mestu še ni bilo. Učitelji so bili novomeški zdravniki Feliks Kosec, Milena Hadl, Uroš Tršan in medicinska sestra Marija Tomšič. Poleg dopoldanske službe so bila popoldan tudi predavanja. Izobraževanje je bilo takrat namenjeno samo tistim, ki so bili že zaposleni v bolnišnici, se pravi, da je bilo izobraževanje možno ob delu.

Potrebe po izobraženem kadru so se v novomeški bolnišnici večale, kar je kmalu pripeljalo do tega, da se je v Novem mestu ustanovila samostojna zdravstvena šola. Izobraževanje je bilo drugačno od tega, ki smo ga bili deležni mi. Pa ne v smislu manjše ali večje kvalitete, pač pa v smislu pridobivanja spretnosti in veščin. Tedaj smo največ spretnosti namreč pridobili od sester usmiljenk, ki so nas priučile veliko veščin: dajanja injekcij, skrb za pacienta, oskrbovanje ran, priprava pacienta na operacijo in skrb za okrevanje po njej. Odgovornost je bila zelo velika. Osebja je bilo manj kot danes, veliko dela je bilo zaradi skrbi po čistoči in ustreznosti higienskim normativom. Posteljnino se je prekuhavalo, prav tako inštrumente. Veliko več napora je bilo potrebno vložiti v zagotavljanje osnovnih življenjskih stvari, kot so topla voda, ki je nismo vedno imeli, zdravila in hrano, ki jo je zlasti v prvih povojnih letih primanjkovalo. Veliko je bilo tudi timskega dela in sprotnega prilagajanja različnim okoliščinam.

Naučili so nas, da je poklic medicinske sestre pač stil življenja in ne le delo, za katero dobimo plačo in ki ga po določenih opravljenih urah opravimo. Velikokrat smo zaradi pomanjkanja zaposlenih morali po več dni v bolnišnici kar živeti. Na ta račun smo morali znati prilagajati svoje družinske obveznosti. Pa se nismo pritoževali, saj smo vedeli, da nas pacienti potrebujejo in njihovo zdravje ter zadovoljstvo so nam pomenili neskončno veliko zadoščenje za poklic, ki smo ga opravljali.

Vsakemu pacientu smo se celostno posvetili, pri čemer mislim predvsem na stik človeka s človekom. Vsaj nekaj časa, prav veliko ga res nismo imeli, smo poskušali nameniti tudi pogovoru, da smo bolnika poslušali in mu pomagali premagati njegov strah ob soočanju z njegovo boleznijo.

Vsakdo izmed zaposlenih v bolnišnici je moral znati opraviti veliko več različnih del kot le tista, za katera so bili predvideni ali glede na to, na katerem oddelku so delali. Ko je bilo težko in so rabili pomoč na drugih oddelkih, smo brez posebnega začudenja odšli opravljati npr. dežurstvo tudi na drug oddelek.

Kljub temu, da so bili časi včasih trdi in neizprosni, se jih rada spominjam, saj me vedno znova napolnijo s toplino ob misli, koliko lepega sem prejela za svoje življenje tudi izza zidov bolnišnice. Vse to me je izoblikovalo in utrdilo, da sem znala in še vedno znam na življenje in zdravje gledati kot na veliko danost.

Jožefa Gričar