Šola si je v viziji zadala, da bo dijakom ustvarjala okolje, ki jim bo pomagalo poleg pridobivanja znanj tudi osebnostno odrasti. Koliko smo pri tem uspešni, izpričuje tudi dijakinja, ki je vključena v projekt Europrakse. Podajamo nekaj njenih utrinkov, ki izpričujejo del naše vizije:
»Večkrat se v življenju lotimo dela, za katerega vemo, da ne bomo dobili plačila. Takrat se vprašamo, ali se sploh splača potruditi in usmeriti vso energijo vanj. Tako potrpežljivo čakamo in enkrat se zgodi … Trud se splača in poplača.
Tega sem se začela zavedati, ko so mi odobrili prakso v tujini in me poleg tega še finančno podprli. Zame je to nagrada za ves trud, ki ga vsakodnevno vlagam v šolo, delo, dom, pomoč ljudem, skrb za živali …
Neizmerno sem hvaležna za priložnost, ki se mi je ponudila, in ponosna sem, da sem imela pogum, da sem jo izkoristila. Trije tedni v Nemčiji, v povsem neznanem okolju, z ljudmi, ki sem jih videla prvič, sporazumevanje v tujem jeziku; to je bila res nepozabna izkušnja.
Na začetku me je bilo strah, da bom potovala čisto sama, še posebej zato, ker so me nekateri plašili, kaj bo, če se zgubim in kaj, če se mi kaj zgodi. Zdaj vem, da se včasih moram zgubiti, da se lahko potem spet najdem. Zavedala sem se tveganja, a sem zaupala v dobro in sem se spodbujala s tem, da bom vsaj poskusila.
Minilo je 9 dni odkar sem spet doma, v starem svetu. Presenečena sem nad tem, kako zelo sem pogrešala Nemčijo. Zdi se mi, kot da bi z odhodom tja dobila priložnost, da postanem takšna, kot si želim biti: odgovorna za svoja dejanja, biti ob pravem času na pravem mestu, se znati organizirati, biti odločna in premišljena pri svojih odločitvah, potrpežljiva, znati razpolagati z denarjem, biti aktivna in samostojna ... in to mi je tam zelo dobro uspevalo.
Z vrnitvijo domov pa sem se morala soočiti s svojo staro osebo, ki je ostala v Sloveniji. To me je malce vrglo s tira in bila sem razočarana, da imam še vedno navade, ki mi niso všeč. Kjer sem bila, sem iskala obraze ljudi, ki so me spremljali te tri tedne, a zaman. Pogrešala sem Leipzig, ogromne nakupovalne centre, McDonald´s, ki je skoraj za vsakim vogalom, hladno in nepredvidljivo vreme, nasmehe ljudi, ki so mi polepšali dan, pa tudi škripanje lesenih tal do naše sobe …
Zdaj je z vsakim dnem lažje. Sprijaznila sem se, da je vse to minilo in da so le še spomini, ki bodo za vedno ostali v meni. Oba svetova poskušam združiti, tako da stvari, ki sem se jih tam naučila, prenašam v vsakdanje življenje.«
Ustvarili bomo učečo se šolo, v kateri bomo s sodelovalno kulturo ustvarili pogoje za učenje in poučevanje, ki omogočajo nenehno poklicno in osebnostno rast dijakov in strokovnih delavcev.
