Arhiv novic
28. november 2016
Zasvojenost – bolezen ali način življenja?
November vsako leto obeležujemo kot mesec preprečevanja odvisnosti. Tu je mišljena zasvojenost, ki deluje negativno, saj od nas ves čas nekaj hoče in nas dela nezadovoljne.
V ta namen smo tudi letos pripravili razstavo na hodniku Šolskega centra Novo mesto in delavnice.
Dijakinja Besarta Brahimaj iz 3. b ZN je z razstavo želela ponazoriti, da se vsak posameznik lahko odloči, na katero pot bo stopil.
Delavnice je izvedel g. Toni Kočevar pri dijakih 1. letnikov, da se seznanijo z različnimi oblikami zasvojenosti. Bistvo njegovih delavnic je zajeto v nekaj povedih.
»Ob tem se sprašujemo, kaj v luči učinkovitosti razreševanja zasvojenosti pridobimo, če za izhodišče razumevanja sprejmemo tezo, da je zasvojenost bolezen. Ali se odgovornost zasvojenca za reševanje zasvojenosti s tem poveča ali morebiti celo zmanjša skozi diagnozo bolezni, ki »se mu je zgodila« in je ob tem nemočen oz. nemotiviran za prevzemanje samoiniciative za spremembo načina življenja.
Na drugi strani pa, če gledamo na zasvojenost kot posledico načina življenja, pridobimo moč spreminjanja vzorca vedenja zasvojenca, ki skozi samozavedanje iz vloge žrtve oz. bolnika stopi v vlogo protagonista za oblikovanje »ne-odvisnosti« in notranje svobode. Se nam zasvojenost »zgodi«, ali si »jo zgodimo sami«?«
V ta namen smo tudi letos pripravili razstavo na hodniku Šolskega centra Novo mesto in delavnice.
Dijakinja Besarta Brahimaj iz 3. b ZN je z razstavo želela ponazoriti, da se vsak posameznik lahko odloči, na katero pot bo stopil.
Delavnice je izvedel g. Toni Kočevar pri dijakih 1. letnikov, da se seznanijo z različnimi oblikami zasvojenosti. Bistvo njegovih delavnic je zajeto v nekaj povedih.
»Ob tem se sprašujemo, kaj v luči učinkovitosti razreševanja zasvojenosti pridobimo, če za izhodišče razumevanja sprejmemo tezo, da je zasvojenost bolezen. Ali se odgovornost zasvojenca za reševanje zasvojenosti s tem poveča ali morebiti celo zmanjša skozi diagnozo bolezni, ki »se mu je zgodila« in je ob tem nemočen oz. nemotiviran za prevzemanje samoiniciative za spremembo načina življenja.
Na drugi strani pa, če gledamo na zasvojenost kot posledico načina življenja, pridobimo moč spreminjanja vzorca vedenja zasvojenca, ki skozi samozavedanje iz vloge žrtve oz. bolnika stopi v vlogo protagonista za oblikovanje »ne-odvisnosti« in notranje svobode. Se nam zasvojenost »zgodi«, ali si »jo zgodimo sami«?«
Zapisala: Barbara Stopar
