Nekdanji dijaki - sedaj sodelavci
V nadaljevanju so predstavljeni naši bivši dijaki, ki so postali učitelji na šoli. Kot novi učitelji prinašajo svež pogled na poučevanje in drugačen pristop k učenju, saj se dobro zavedajo izzivov, s katerimi se soočajo mladi pri učenju računalništva. S predanostjo in energijo bodo zagotovo navdihnili in motivirali nove generacije študentov.
Jan Luzar
Težko bi izpostavil en sam najljubši spomin iz srednje šole, saj je bilo to obdobje polno nepozabnih doživetij in dogodkov s sošolci. Naša šola nam ni le ponudila znanja, ki je bilo koristno za nadaljnje življenje, temveč smo skozi leta stkali prijateljstva, ki so se izkazala za neprecenljiva in so trajna vrednota v naših življenjih. Preden sem se lotil pisanja, sem se odločil poklicati nekaj sošolcev in jih povprašati, kateri dogodek ali spomin iz srednje šole bi izpostavili kot najljubšega. Vsak od njih je z mano podelil več drobnih trenutkov, vendar so vsi ti utrinki pripeljali do soglasja, da je bil smeh tisti, ki je bil nepogrešljiv del našega šolskega življenja. Če bi me vprašali, kako se spominjam na dneve srednje šole, bi bil moj odgovor preprost: z nasmehom.
Globoko cenim trud in predanost učiteljev, ki so se zavzeto ukvarjali z nami, dijaki, kljub vsem izzivom, ki smo jih postavljali prednje. Vem, kako zahteven je lahko učiteljski poklic, zato sem si vedno prizadeval ustvariti pozitivno učno okolje in situacije, ki bi dijakom prinašale več veselja. Ob spoznanju, kako pomembna je perspektiva učiteljev in kako močno vpliva na naše učenje ter rast, sem vedno bolj cenil odgovornost, ki jo prinaša ta pogled z druge strani.
Nedim Husić
Že od konca srednje šole do danes menim, da je obdobje šolanja na SERŠTG zame eno najlepših obdobij v mojem življenju. Večina sovrstnikov je nestrpno čakala zaključek srednje šole, jaz pa ga nisem bil vesel, ker je bilo počutje v razredu s sošolci in profesorji zelo prijetno. Profesorji so nam podali ogromno znanja in izkušenj, a kljub svoji strokovnosti so vzpostavili z nami še tisti "polprijateljski" stik, da bi nas lažje razumeli, nam pomagali in nam svetovali, tudi če je šlo za teme, ki mogoče niso bile v njihovi domeni. Imam ogromno lepih spominov iz šole in različnih izletov ter ekskurzij. Moj najljubši pa je projektni teden v Planici, kjer smo se s sošolci še bolj povezali in se s profesorji še nekoliko bolj zbližali, ker smo bili vsi skupaj v bolj "domačem" okolju.
Zame osebno pogled z druge strani katedra niti ni tako drugačen, ker vse tisto pozitivno, kar sem čutil takrat kot dijak, čutim ponovno kot zaposleni. Bistvena razlika je, da zdaj lahko vidim dogajanje v ozadju, ki je pomembno, da šola uspešno funkcionira, in zaradi tega še bolj spoštujem in cenim svoje bivše profesorje/sedanje sodelavce in vse druge zaposlene, ki omogočajo zelo prijetno, a hkrati strokovno okolje za dijake. Šele sedaj vidim, da to ni preprosto in koliko srčnosti in veselja sodelavci vnašajo v delo z mladimi.
Luka Šepic
Srednješolski dnevi so se mi vtisnili v spomin kot obdobje bogatih izkušenj in pomembnih lekcij, ki so me oblikovale v človeka, kakršen sem danes. Vsako jutro sem se z navdušenjem odpravljal na pot z avtobusom proti Novemu mestu, kjer se je odvijalo srce mojega izobraževanja. Čeprav sem se včasih znašel v situaciji, ko sem prišel na prvo uro s kakšno manjšo zamudo, je bil vsak korak del dragocene rutine, ki je zaznamovala to obdobje. Najdragocenejši spomin so vezi, ki smo jih stkali s sošolci in profesorji. Te povezave so presegale zgolj šolske klopi in so postale temelj mojega osebnega in akademskega razvoja. S sošolci smo delili skupne izkušnje, od izzivov učenja do različnih šolskih dejavnosti in zabavnih trenutkov izven učilnic. Pridobil sem tako znanje kot tudi neprecenljive življenjske lekcije. Zato je moj najljubši spomin na srednješolska leta pravzaprav abstrakten - to so odnosi, ki sem jih stkal s sošolci in profesorji, ter dragocena spoznanja, ki sem jih pridobil v teh odnosih. Te izkušnje so obogatile moje življenje in me opremile s temelji za uspeh in zadovoljstvo v prihodnosti.
Poučevanje je prineslo novo razsežnost k mojemu razumevanju izobraževalnega procesa. Kot nekdanji dijak, ki se je zdaj vrnil v šolske prostore kot profesor, sem bil soočen s spoznanjem, da vloga profesorja presega zgolj prenašanje znanja, saj vključuje tudi skrbno usmerjanje in mentorstvo bodočim računalničarjem. Ta nova perspektiva me je pripeljala do spoznanja, da profesorji svojim dijakom ne postavljajo le zahtev in napotkov, ampak delujejo z željo, mladim omogočiti optimalen razvoj in napredek. Zdaj razumem, da sta motivacija učitelja in vztrajnost izraženi v želji, da bi vsakemu posamezniku omogočili najboljše možnosti za uspeh. S svojimi izkušnjami in znanjem, pridobljenim skozi leta, se profesorji trudijo ustvariti učno okolje, ki spodbuja rast in razvoj njihovih dijakov.
Jakob Imamović
Ko se spominjam srednješolskih dni, mi pride na misel veliko stvari. Srednja šola je bilo obdobje, ko smo odraščali, ustvarjali prijateljstva, se učili in raziskovali različne vidike življenja. Bilo je veliko smeha, izzivov in čustvenih trenutkov. Najljubši spomin, ki mi je ostal v mislih, je bil maturantski ples. Predvsem se mi je vtisnil v spomin, ker sem kot predsednik razreda opravljal tudi polno funkcijo organizatorja maturantskega plesa, na katerem smo sodelovali dijaki R4A in R4C. Veliko mi je pomenilo, da se ga je udeležilo veliko profesorjev, ki so z nami ustvarjali zgodbo izobraževanja in življenja v času šolanja. Za to sem jim še vedno hvaležen, saj cenim tako njihov trud, ki so ga vlagali v nas, kot vse življenjske nasvete, ki so nam jih predajali vsa štiri leta izobraževanja in nam tako pomagali pri osebnostni rasti.
Pogled na šolo se ni kaj dosti spremenil, se pa sedaj zavedam, kako pomembna je vloga učitelja. Znanje, ki sem ga pridobil skozi dodatno izobraževanje in delovne izkušnje, zdaj lahko prenašam na svoje dijake. Opazovati njihov napredek, ko skupaj premagujemo izzive in raziskujemo učno snov, mi daje občutek izpolnjenosti in ponosa. Kot učitelj imam priložnost deliti tudi življenjske izkušnje, ki so lahko dragocene za njihov osebni in akademski razvoj in to me veseli.
Tadej Blatnik
Srednješolskih dni se spominjam kot zelo prijetnih, saj sem v šoli res užival. Še vedno mislim, da je srednja šola prehitro minila. Eden izmed najljubših spominov je, ko se mi je mudilo pri oddaji testa preko elektronske pošte in sem za vsebino sporočila napisal "dsaadsda". Še vedno me je malo sram, ko se spomnim tega lapsusa.
Pogled na šolo je zelo drugačen z druge strani katedra, saj smo še pred nekaj leti sedeli v klopeh, kjer smo komaj čakali, da ura mine in da ne bom poklican k tabli za ustno spraševanje. Spominjam se, kako sem vestno preračunaval, koliko minut je še ostalo od šolske ure in ali bom prišel na vrsto. Sedaj pa, ko sem učitelj, je zgodba čisto drugačna, saj poizkušam šolsko uro narediti kar se da zanimivo in poučno za dijake.
