Vtisi nekdanjih dijakov

Dijak Daniel Brulc se je vpisal v 1. letnik v šolskem letu 2003/04.

Ja, 20 let, ne morem verjeti. Še vedno se spominjam maturantskega plesa na Otočcu in govora ravnatelja g. Borisa Pluta, ki je dejal, da "ste prva generacija računalničarjev in prve ne pozabiš nikoli". 

Po končani srednji šoli sem zaključil dodiplomski študij na Fakulteti za računalništvo in informatiko ter se zaposlil kot IS/IT-svetovalec za HR-sisteme. V času zaposlitve sem dokončal še podiplomski študij na ekonomski fakulteti. V Revozu sem se nato zaposlil kot vodja oddelka v HR, kjer sem bil odgovoren za vodenje oddelka in digitalizacijo HR-procesov. Potem me je pot vodila drugam, sedaj delam kot menedžer digitalizacije in HR-procesov. Ukvarjam se predvsem z optimizacijo kadrovskih procesov, vpeljavo sodobnih IT-orodij, ki opolnomočijo vse vloge v podjetju, poslovno analitiko na kadrovskem področju, vpeljavo novih procesov itd. 

Znanje, ki sem ga pridobili v srednji šoli, se je skozi leta šolanja in kariere razvijalo in močno spremenilo. Še najbolj cenim, da sem imel že takrat možnost sodelovanja pri različnih projektih, predstavitvah na informativnih dnevih, tekmovanjih, kar ti omogoči, da razvijaš  kompetence, ki jih pri pouku samem ne moreš.

Srednješolskih dni se rad spominjam, čeprav smo takrat mislili, kako nam je "hudo". Spominjam se vseh dejavnosti, ki so presegale okvir klasičnega učnega programa. Naš razred R4a je bil prvi razred, ki je imel lastno spletno stran, kjer smo se predstavili, vodili koledar, obveščali o dogodkih. Za spletno stran smo na enem izmed tekmovanj dobili tudi nagrado. Šola nam je omogočila veliko projektnega dela, kar je spodbujalo ustvarjalno razmišljanje, povezovanje z drugimi oddelki, podjetji. Na začudenje našega razrednika Alberta Zorka smo bili razglašeni za najboljši razred med tehniki. V srednji šoli sem spoznal tudi prijatelje, s katerimi smo nadaljevali šolanje na Fakulteti za računalništvo in informatiko in se družimo še danes. Izpostavil bi še nagradne ekskurzije, ki so bile res pika na i na koncu šolskega leta. Spominov je veliko; od tega, da smo se učili programiranja s pisanjem kode na papir (TurboPascal), da smo pri pouku informatike uporabljali gradivo, ki se je imenovalo "biblija", zabavnih komentarjev g. Jakobčiča, g. Vrbinca, sodelovanja z ostalimi profesorji, druženja v "Krpanu", mature.

Dijak Jan Mrhar se je vpisal v 1. letnik v šolskem letu 2009/10.

Sem Jan Mrhar (29 let), oče dveh super sinov, mož, strasten jadralec ter inženir po duši. Šolanje sem zaključil leta 2013.

Sem CTO (tehnični direktor) podjetja Preskok, kjer vodim razvoj pametnih rešitev za prodajo, optimizacijo in avtomatizacijo B2B prodaje vozil. Vodim ekipo 30 ljudi (programerjev, sistemskih inženirjev, UX/UI, QA), kar nekaj jih je zaključilo izobraževanje na Šolskem centru Novo mesto. Programska oprema, ki smo jo razvili, je uporabljena v mnogih podjetjih, med njimi so tudi največji proizvajalci vozil v Evropski uniji.

Od leta 2020 sem soustanovitelj, partner ter tehnični svetovalec v podjetju Autobrief, kjer razvijamo programsko opremo za digitalizacijo prodajnih postopkov v prodaji pri nepooblaščenih trgovcih vozil. 

Leta 2023 sem ustanovil razvojno podjetje AutobriefMK, v katerem sem ustanovitelj in izvršni direktor – podjetje je razvojni studio, ustanovljen je bil z namenom pridobivanja talentov za razvoj ekipe primarnega podjetja v Sloveniji ter nudenja pomoči pri razvoju različnim strankam v EU.

Znanje, pridobljeno pri urah programiranja, omrežjih ter praktičnem pouku, mi je pomagalo narediti prve korake v življenju programerja oz. razvojnika. V šoli sem posvečal veliko časa tudi obšolskim dejavnostim – prenos ŠKL v živo, postavitev infosistema po šoli ... Znanje sem poglabljal že v srednji šoli, ko sem začel služiti denar s programiranjem enostavnih (spletnih) sistemov in spletnih strani.

Moji spomini na Srednjo elektro šolo in tehniško gimnazijo so predvsem dobri, spomnim se sproščenih trenutkov, polnih smeha in zafrkancije s prijatelji/sošolci ter produktivnih pogovorov z nekaterimi profesorji, ki so bili pripravljeni pomagati tudi z »izvenšolskimi« problemi.